Simon Šerbinek

Mlada leta še v Jugoslaviji

Aljoša Ternovšek se je rodil v učiteljski družini, kjer je bil oče, Peter Ternovšek, že od nekdaj zaljubljen v gledališke deske. Skupaj s Tonetom Partljičem sta sodelovala v amaterskem gledališču v Sladkem Vrhu. Opazil ju je Branko Gombač, direktor SNG Maribor, in ju povabil v profesionalno gledališče, od koder nam je njuna pot znana. Mama pa je vse do današnjih dni ostala zvesta poučevanju, a hkrati tudi svojemu možu.

Aljošo sem spoznal pod vzdevkom »Trnek«, ko sva metala skupaj na koš v mariborskem klubu ŽKK. Ni se mi zdel nič posebnega, razen tega, da je bil »fajn za špilat«. Takrat nisem vedel, da se bova povezala na srednji šoli v dramski skupini RUSLI, kjer sva na nek način postala ne samo kolega, temveč tudi prijatelja. Prve vloge so bile na proslavah. Aljoša je imel vedno veliko energije in želje, da bi bila stvar dobro in natančno speljana, kadar se je česa lotil. Zraven šole in dramskega krožka sva šla kdaj igrat tenis, saj naju je druženje v košarki, družilo v zdravem športnem duhu. Spila sva kako pivo in načrtovala nove projekte s prijatelji RUSLI. Resnejše vloge je Aljoša začel ustvarjati pod taktirko Sebastijana Horvata. Prvi odstop od amaterizma je bila predstava Nastasja Filipovna po motivih Dostojevskega in njegovega romana Idiot in v dramatizaciji Andrzeja Wajde, v kateri je igral Rogožina, Matjaž Latin Miškina in Sabina Valek Nastasjo Filipovno, režiral po jo je prav Sebastijan Horvat. Predstava je bila proglašena za najboljšo na tekmovanju amaterskih skupin v Postojni 1990 leta, takrat še v RS Sloveniji. Tam smo bili skupaj in v bistvu spoznali, da bomo do konca povezani z gledališčem na tak ali drugačen način.

Rusli

Prva predstava, v kateri je Aljoša sodeloval z Matjažem Latinom kot režiserjem, je bila Zgodba Vinka Möderndorferja, takrat še v produkciji dramskega studia, ki ga je takrat vodil Vili Ravnjak. Sledila je predstava Kralj umira, ki jo je prav tako režiral Matjaž Latin, ki od tega trenutka postane sooblikovalec Aljoševe igralske karizme. Tu je bil Aljoša že na AGRFT in njegova pot je bila zapečatena, kar se tiče njegovega ustvarjanja seveda. Še na Akademiji je v MGL-u napravil fantastično vlogo (Bernard) ob Borisu Cavazzi v Smrti trgovskega potnika.

Odslej sva šla vsak svojo pot, a kljub temu naju veže spomin na začetke. Aljoša je veliko delal in zmeraj iskal priložnost, da bi sodeloval z Matjažem. To mu je tudi uspevalo. Vsekakor pa je naredil velik korak v svoji ustvarjalnosti z monodramo Kleščar, slovenskega pisatelja »rokgre«, spet v režiji Matjaža Latina. Trenutno odmevajo kritike filma z istim naslovom, vsekakor pa Aljoša še ni rekel zadnje besede, zato upam, da se boste ob branju intervjuja zabavali, saj Aljoša premore veliko sarkazma, ki mu je v prid v njegovem delu (da ne bom rekel poklicu, ker igralci tega ne maramo). Še prej pa nekaj statistike:

Vloge: gledališče in film

Equus – MGL, (Mestn9 gledališče ljubljansko) režija: Tomi Janežič

Murlin Murlo – MGL, režija: Matjaž Latin

Namišljen bolnik – MGL, režija: Zlatko Bonrek

Ion – režija: Sebastijan Horvat, Grand Prix na Tednu slovenske drame

Fortinbras je pijan – MGL, režija: Zijah A. Sokolović

Življenje v teatru -Narodni dom Maribor, režija: Matjaž Latin

Kleščar – monokomedija, izbor na Festivalu monodrame na Ptuju izmed tridesetih predstav

Tantadruj – režija: Tugo Štiglic( naslovna vloga),

Peter in Petra – režija: Arko

Striptih – režija: Filip Robar Dorni

Kleščar – dokumentarno-igrani film v režiji Matjaža Latina (naslovna vloga)

Vloga – videospot

Bolj star bolj nor – Zoran Predin, režija: Ven Jemeršič

in milijarda reklam

Letnica rojstva: 1972.

Mesto rojstva in prvi začetki: Maribor.

Nadaljevanje kariere: Ljubljana in Slovenija.

Stan: poročen

Hišni ljubljenci: psička Fani.

Ostale podatke najdete v naslednjih vrsticah

To je vprašanje, ki mi gre zelo na “pajtl”!

1. To, da si povezan z igralstvom že od otroštva, vemo, ker sem to omenil že v uvodu. Povej mi, ali si bil res zapečaten že na samem začetku, saj je tvoj oče najbrž veliko vplival nate, ali morda ne?

Nikakor ne bi rekel zapečaten.Res je, da sem v stiku z gledališčem že od rojstva in da genetika obstaja, ampak človek se vedno odloči po svojem občutku in vesti. Če me gledališče in igra ne bi zanimala, ne bi pristal med igralci. Oče me nikoli ni usmerjal v to, ravno obratno, od tega me je odvračal. Odvrniti me pa ni mogel, niti hotel. Že kot malemu otroku mi je bil všeč vonj gledališke garderobe in temni hodniki v teatru. Seveda mi je pa bilo najbolj čarobno to, da sem očeta gledal v različnih vlogah, celo v takih, kjer je umrl, ampak je bil po predstavi spet živ.To pomeni, da si kot igralec lahko kar hočeš, celo umreš lahko pa potem spet vstaneš in se prikloniš. In to je glavni razlog, da sem se odločil postati igralec ( poleg tega, da sem egoist in narcis ).

2. Postavil ti bom klasično vprašanje, ker nekako moram stvar uvesti v klepet. Katera je tvoja najljubša vloga, katera najslabša in katero vlogo bi rad dobil? Lepo bi bilo, če lahko malo analiziraš!

To je vprašanje, ki mi gre zelo na “pajtl”!

Težko se je odločiti. Če me pa že postavljaš pred dejstvo bi rekel, da jih je več. Med najljubše sodi vsekakor Kralj v Ionescovem Kralj umira, kjer si tudi sam igral Doktorja. Pri tem študiju sem prvič v življenju začel razmišljati o smrti oziroma o koncu in bil sem nekako asistent režiserja. To vlogo si želim igrati še enkrat oziroma dvakrat, trikrat.V vsakem življenjskem obdobju.Da preizkusim sebe v odnosu do te naše končnosti.

Potem je tu še Alan Strang v Equusu. Zelo lepo potovanje po labirintu človeške duše in moja prva glavna vloga v profesionalnem gledališču.

Aleksej v Murlin Murlo, Paul v Ognjenem obrazu, ki mi je spremenil življenje. Pri tem študiju sem spoznal Ivo, svojo ženo, ki me je razbremenila neke teže v življenju, da spet normalno diham. Na koncu pa je tukaj Dušan Vaupotič- Dule. To je pa lik, ki sem ga napol ustvaril sam in ima seveda posebno mesto v mojem srcu.

To so lepe stvari, so pa tudi nelepe stvari, npr., Srebrno Rebro. Po mojem mnenju, je to najslabša predstava, v kateri sem kdajkoli igral. Popolnoma napačno branje teksta z režiserjeve strani. Velika brca v temo. Je bilo seveda še nekaj stvari, za katere ne bi dajal ravno roke v ogenj, ampak niso bile tako hude kot ta. Igranje v takih predstavah je res muka. Ob takih priložnostih moraš misliti na najlepše strani poklica, da si slučajno ne premisliš in greš “kelnarit”. Zato pa so želje in potreba po izražanju, ki te v takih trenutkih držijo pokonci. Moja želja je recimo Clow v Konec igre, Cyrano, Hamlet v štajerščini itd..

Dva metra pod zemljo.

3. V uvodu sem že nekako nakazal, kaj boš odgovoril ob naslednjem vprašanju. Poskusi odgovor malo razširiti. Kdo je tvoj najljubši režiser in zakaj?

Tu so režiserji, s katerimi sem delal, s katerimi želim delati in nekateri s katerimi ne morem več delati, ker so na žalost mrtvi.

Med prvimi je seveda Matjaž Latin, s katerim delam že od srednješolskih let. Tu se ne da kaj dosti filozofirati. Delujeva kot tandem. Vedno se vračava eden k drugemu. Od režiserjev, s katerimi sem delal bi omenil še Sebastijana Horvata, ki ima velik občutek za človeka, kar se lepo kaže pri delu z igralci, ampak mi je malo žal, da ga ne izkorišča bolj. Tomi Janežič je tudi človek, ki počne stvari s srcem in do konca. Zelo zanimiv mi je tudi Vito Taufer in njegov organizirani kaos. V zelo lepem spominu mi je ostal tudi gospod z neuničljivo energijo in neskončno domišljijo Zlatko Bourek. Pa seveda Slobodan Unkovski in režiser najmlajše generacije Jaka Ivanc. Želel pa bi si delati z Renejem Maurinom, Dušanom Jovanovičem, Petrom Brookom in še z nekaterimi. Žal ne morem več sodelovati z Stanleyem Kubrickom, Orsonom Welsom, Charlyjem Chaplinom, mogoče bom pa kdaj z Melom Brooksom, Martinom Scoorsesejem, Woodyjem Allenom, Lars von Trierjem.

4. Trenutno sem pod vtisom tvojega filma in mi nikakor ne gre iz glave, zato bom nadaljeval takole: kako vse to vpliva nate, glede na prej povedano, na nov film, ki si ga posnel skupaj z ekipo? Naslov je Kleščar, to pa je tudi uspešna monodrama?

To vpliva samo skozi izkušnje, katere sem pridobil med sodelovanjem s temi ljudmi, oziroma ob gledanju njihovih izdelkov. Vsaka predstava ali film ali karkoli drugega je svoja zgodba, nov začetek, nov svet. Kleščar ni nobena izjema. Zgodil se je. Seveda si nobeden ni mislil, da bo ta zgodba doživela tudi svojo filmsko verzijo. Očitno sta bili zajebancija in ideja toliko močni, da sta zdržali vse prepreke in čas, ki je potekel od začetne ideje do končnega izdelka.

5. Kolikor vem, nisi veliko igral na filmu. Kaj je naslovna vloga v tv drami Tandadruj pred leti tvoja edina teve-filmska vloga? Kako se znajdeš na filmu?

Pojma nimam. Nisem literarni kritik ali primerjalni jezikoslovec, da bi znal analizirati Tantadruja.

Zame pa je človek, ki se ne boji smrti. Človek, ki verjame še v neki drug svet, ne samo v materialnega, katerega sužnji smo danes.

Na filmu pa se znajdem po svojih najboljših močeh. Gluma je gluma. Seveda obstajajo določene zakonitosti in pravila, tako kot povsod.Temu se reče obrt. Res, da se pri nas tega težko naučiš (sploh na Akademiji).Toda, če te stvar zanima in bi nekaj rad povedal skozi ta medij, te ne more ustaviti obrtno dejstvo. Jaz se pač učim skozi delo in skozi izkušnje, ki jih s tem pridobivam. Pač nisem imel možnosti, da me kdo na šoli, ki sem jo obiskoval, naučil teh stvari. Seveda pa imam še vedno možnost naučiti se teh stvari kje drugje. Samo škoda se mi zdi, da pri nas na Akademiji ni konkretnega filmskega oddelka.

6. Včasih smo veliko eksperimentirali, imeli »hapeninge«, ulične spektakle, amaterske spodrsljaje, popremierske specialitete, adolescentne revolucije in še bi lahko našteval… Kje so meje tvojega gledališkega ustvarjanja in hkrati filmskega?

Dva metra pod zemljo.

Amaterje kot ljubitelje imam zelo rad.

7. No limits, torej! Kaj pa gledališče, v katerem si zaposlen, kot kaže te tudi to ne omejuje, saj se v MGL-u pojavljaš v žanrsko precej različnih vlogah. Obstaja mogoče kakšen način – komični, dramski, tragični – ki ti osebno bolj odgovarja, v katerem se bolje znajdeš?

Kot igralec se soočaš z marsičem. Moj način je, da poskusim priti človeku in ideji, ki naj bi skozi igro prišla do gledalcev, do dna. Lahko je komična ali tragična. Na življenje pa gledam tragikomično. Enega brez drugega ni. Najbolj tragični prizori so lahko komični in obratno. Odvisno kako gledaš na njih. Banalen primer: če Hamlet med svojim monologom Biti ali ne biti dvakrat prdne, dobi stvar komični pridih.

8. Kar vleče me k gledališkemu debatiranju in ne morem se izogniti nekaterim vprašanjem, zato bom nadaljeval: Kako pa je z igralskim stilom? Največkrat, tudi zaradi tipa kakršen je MGL, si zaseden z realističnimi vlogami? V Shakespearovi Kar hočete pa je izrazit stilni odmik, v katerem se dobro znajdeš? Malo komentiraj!

Nikoli ne razumem čisto dobro, ko mi ljudje začnejo govoriti o stilnem odmiku in stilni igri. Nisem si še prišel na jasno, kaj to pomeni. Vsaka predstava ima svoj izraz. In kakršenkoli je ta izraz, mora biti prepričljiv. Sam se ukvarjam s tem, ne pa s stilnim odmikom. Pri vsaki predstavi vsi skupaj iščemo izraz oziroma način, na katerega bomo podali zgodbo in misel igre. Seveda pa je načinov nešteto. Pri Kar hočete je bil tak, pri Ionu spet drugačen itd.. Nimam načina, ki bi mi bil ljubši. Imam samo željo po raziskovanju različnih načinov. Zanima me mnogo stvari.Od “ekperimentalnega”, “realističnega”, lutk, risank, filma do radia.

9. Veliko sem že sam povedal o začetkih, a kljub temu vem, da boš razumel moje vprašanje, zato čisto na kratko – sovražiš amaterizem?

Amaterje kot ljubitelje imam zelo rad. Sam izhajam iz teh vrst in vem kakšna želja in veselje so prisotni pri ustvarjanju. Mislim, da je med “profesionalci” včasih veliko pomanjkanje teh vrednot. Poleg tega pa je prisotno veliko frustracij. Amaterizem kot odvračanje odgovornosti do skupnega dela pa sovražim iz dna duše. Ne prenesem bleferjev. Raje povej, da ne veš, kot pa se skrivaj za frustracijo svojega nevedenja.

10. Amaterji so tudi nekateri igralci na filmu, kar pa ne pomeni, da ne odigrajo dobrih svojih vlog. Opažam, da je vedno več naturščikov v slovenskem filmu. Kakšno je tvoje mnenje o tem in kje po tvojem tiči razlog za njihov angažma?

Za režiserja je na določen način lažje, če angažira naturščika. Če je človek dovolj sproščen in ima vsaj malo talenta, ga samo postaviš pred kamero in snemaš. Igralci smo pa malo komplicirani in hočemo imeti vsaj približno razjasnjene pojme o tem kaj počnemo(poklicna deformacija). Poleg tega pa opažam, da naši filmski režiserji nimajo veliko prakse z delom z igralci. Krivda, pa mislim, da leži na Akademiji, ker nimamo pravega filmskega oddelka. Po drugi strani pa, zakaj ne bi igrali tudi naturščiki. Včasih stvar zahteva naturščika. Res je pa tudi, da se pred “filmsko pomladjo” slovenski igralci nismo ravno izkazali na filmskem platnu.

Absolutno mi je najbolj pri srcu fuzbal.

11. Naše bralce zanima tudi tisto, kar se skriva za kulisami. Omenil sem že, da sva nekoč igrala tenis in vem, da si še zmeraj športno aktiven, zato me zanima, kateri šport ti je najbolj pri srcu in zakaj?

Absolutno mi je najbolj pri srcu fuzbal. Igram tudi tenis, košarko in badminton, ampak fuzbal kraljuje. To je sproščanje tostesterona. Poleg tega pa je ni bolj dinamične igre kot tri na tri brez outa v telovadnici. Če daš lep gol, je to katarza.

12. Nekoč smo za sprostitev igrali pikado in špricali šolo pod pretvezo raznih kulturno-umetniških sodelovanj. Kakšno sprostitev rabiš danes, a imaš kakšen hobi?

Redno obiskujem savno, druge države in kontinente. Potovanje je super. Novi ljudje, kraji, običaji, hrana. Zelo rad konzumiram stvari. Brez dobre hrane, pijače in seksa je življenje pusto. Da se preživeti, ampak to ni to.

Ljubezni ti ne morem razložiti.

13. Zaljubljali smo se v muze in razne gledališke like, toda tu je vendarle realnost… Kje iskati vzroke za tvojo ljubezen do Ive? Opiši tvoje videnje vajinega potovanja in tamkajšnjo poroko!

Ne bi vedel natančno. Določene stvari se v življenju pač zgodijo. To ni stvar analize. Ljubezni ti ne morem razložiti.

Kar pa se tiče najinega potovanja, je stvar preprosta. Rekla sva si, da bi rada šla na konec sveta. Na mapi sveta sva začela iskati ta konec in pristala v Indoneziji. Že pred potovanjem sva se odločila, da se bova poročila tam nekje bogu za hrbtom. Po raznoraznih peripetijah, ki so tema za romantično komedijo sva si končno uspela natakniti prstane in oditi na medeni teden. To pa je bila tridnevna hoja na skoraj 4000 metrov visok vulkan. Nikoli ne bova pozabila muke. Saj zakon je eno samo garanje in trpljenje, je tako? Zato se pa poročamo. Tukaj trpeti, na onem svetu pa pobirati sadeže trpljenja. Tako je to pri nas, ja.

14. Imaš klasične vzorce družine z dvema otrokoma in psom ter hišo in vrtom? Kakšne so možnosti, da to ustvariš in kaj bi želel, da se ti uresniči, skratka, kaj ti pomeni družina?

Vsak ima možnost. Mislim, da bova sigurno imela otroke. Koliko in kdaj pa ti ne bi znal povedati. Otrok si želim, zato mislim, da mi to ne bo ušlo. Vse skupaj je stvar trenutka. Zadržiš ali spustiš!

Danes velike firme narekujejo, kaj se lahko pojavi v umetniškem delu in kaj ne.

15. Veliko delaš, včasih se mi zdi, da preveč, kljub temu ti bom zastavil naslednje, nekoliko politično vprašanje: Se ti zdi v redu, da se redno zaposleni popoldan oziroma izven rednih delovnih obveznosti ukvarjajo s komercialo? Ali to po tvoje karkoli vpliva na delo v instituciji in seveda doma?

To si vprašal človeka, ki redno dela izven svoje gledališke hiše. Mislim,da je neumno zavezati se samo eni hiši, ko je pa na svetu toliko različnih stvari. Če bi moje gledališče zadovoljilo potrebe, ki jih imam kot ustvarjalec, verjetno ne bi delal še drugje. Nikakor nočem pristati za šankom in se pogovarjati o krivicah, ki so se mi zgodile. Če nimam izziva v svojem gledališču, si ga poiščem drugje. Tako se ohranjam v mentalni in fizični kondiciji. Boljše, da na dan dve uri več delam, kot pa dve uri več pijem. To koristi in domačemu in službenemu okolju.

16. Po filmu sodeč, namreč po Klečšarju si »lokal-patriot«. Štajerec v Ljubljani. Kako to, da je padla odločitev, da ostaneš v Ljubljani, čeprav je bila verjetno možnost, da kariero gradiš v Mariboru ali katerem kraju bližje tvojemu rodnemu mestu kot je Ljubljana?

Takoj po Akademiji sem dobil ponudbe iz Trsta, Maribora in MGL-ja. Takrat se nisem odločil za nobeno od teh možnosti, ampak sem ostal na “svobodi”. Če si svobodnjak, pa nimaš kaj razmišljati. Moraš ostati v Ljubljani. Tukaj je absolutno največ različnih možnosti za delo. Kot svobodnjak živiš od honorarjev in to pomeni, da primeš za različna dela. Kasneje so me še enkrat povabili v MGL in v tistem trenutku se mi je zdelo prav, da grem v službo. To pa nikakor ne pomeni, da ne bi šel poizkusiti še kam drugam. Vleče me tudi v Maribor, ker zaupam Samu Strelcu in njegovemu pogledu na gledališče.

17.In za konec, če ne bi bil igralec, če ne bi bil sprejet na zloglasni AGRFT, kaj bi bil?

Vpisal sem se še na študij zgodovine. Kaj pa bi bilo z mano, če ne bi bil sprejet, pa ne ve niti veliki mag.

18.In še za končni konec. Po projekciji Kleščarja sem te vprašal, če se ne bojiš batin, ker sta z Matjažem Latinom posnela tako provokativen film. Lahko malo komentiraš?

Ne vem, zakaj bi se bal batin. Kleščar je bil narejen tudi z namenom, da se Slovenci pokažemo. Koliko samokritike sprejmemo, koliko smo tolerantni do drugače mislečih in koliko smo pripravljeni pogledati v oči drugi plati zgodbe o upehu, s katero nas bombardirajo preko medijev. Slovenija ni samo Ljubljana z okolico, čeprav mnogi tega ne dojemajo.V Delu in Dnevniku, torej ljubljanskih časopisih, je bil Kleščar raztrgan na koščke. V smislu, kaj je tukaj dokumentarnega, to ne obstaja in je popolnoma nepotrebno. Ravno v tem tiči problematika, ki jo film izpostavlja in ravno to se je izkazalo. Pri nas obstaja veliko cenzure in sprašujem se, kaj nam je prinesel nov demokratično kapitalistični sistem. Zgleda, da popolno vladavino kapitala. Danes velike firme narekujejo, kaj se lahko pojavi v umetniškem delu in kaj ne.

Je to pravica do svobode govora?