Gojc na fuzbalu

»Nomen est omen.« (Ime je znak.) In Gojc je sinonim za komično, pristno, hedonistično, pa tudi vse tisto, kar je v življenju trpko in lahko postane žlahtno!

Veliko bitk je Gojmir Lešnjak – Gojc izbojeval na Slovenskem, velikokrat je bil na preizkušnji, pa vendar je zmeraj ostal zvest svojim vrednotam. Kljub številnim poskusom mojega olepševanja umetnika-igralca je Gojc v tem intervjuju povedal nekaj zamolčanih resnic o zakulisju ne samo gledališkega dogajanja …

»Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da bom …« A danes še komu kaj pomeni častna beseda? Glede na to, da omenjam tvoje bitke na Slovenskem, nam lahko kaj več poveš o tem in o eni izmed tvojih premier, ki si jih v svojem opusu odigral. Pri tem mislim na Raztrgance …

Gojmir Lešnjak – Gojc: Nikoli ne bi verjel, da se bo kdaj dalo čast in dostojanstvo kupiti za denar. Da bom doživel čas, ko si lahko dnevna politika privošči rehabilitacijo nacističnih sodelavcev. Čas, v katerem zgodovine ne pišejo strokovnjaki po danes priznanih znanstvenih metodah, ampak preplašeni kratkosapni diletanti beležijo narek spervertiranih dnevnih političnih mimobežnikov. Vse našteto je idealna podlaga za uprizoritev, nekdaj partizanske agitke, danes kriminalke, ki če ne drugo, zvesto sledi zgodovinski resnici slovenskega naroda v času najtežjih preizkušenj in časa uresničitve sanj – ko so naši starši postavili temelje za slovensko državo, samospoštovanje in samozavest.

      »Kje so meje pregrade za slovenske brigade,

      ne za nas ni pregrad in ne mej,

      dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade,

      na Slovenskem smo mi gospodar …«

A še verjameš v svobodno in neodvisno Slovenijo. Je gledališče odporno na politična dogajanja. Glede na to, da si igral v filmu Ljubezen po Rožančevi predlogi lik belogardista in zdaj v Borovih Raztrgancih sodelavca s partizani, kaže da si lahko igralsko neodvisen … Ali pa se morda motim?

Gojmir Lešnjak – Gojc: Lepo bi bilo, ko bi mogel tako od daleč gledati na te reči, kot ti. Ta svet je velik oder, na katerem žal ni prostora le za lepo. Naša naloga je, da slikamo zdaj to zdaj ono. Če ti je Bog naklonil, tudi prepričljivo. Kar pa lahko rečem o neodvisni in svobodni Sloveniji. Trinajst let je obstajala … »Takle mamo …«

… če sem v gledališču, sem v svojem rojstnem kraju …

Zijah A. Sokolovic

Glede na to, da živite razpeti med tri metropole, v katerih ustvarjate, med Dunajem, Ljubljano in Sarajevom, nam povejte, kje se počutite najbolj močni kot ustvarjalec? Katera oziroma kakšna kulturna klima vam najbolj odgovarja?

ZIJAH A SOKOLOVIĆ: Že tisti trenutek, ko človek zapusti zibelko in mamin objem, postane begunec. Kasneje ko zaključi osnovno šolo in gimnazijo ter zapusti mesto, v katerem se je rodil, se začne iskati in odpirati nove prostore v sebi. Takrat postane vseeno, koliko kilometrov stran bo šel v svojem begunstvu. Ko si že enkrat zunaj svojega rojstnega kraja, je povsem vseeno, kje se giblješ in ustvarjaš. Vse je povezano med seboj, mesto, iz katerega si odšel, in v katerem se trenutno nahajaš. Ne obstajajo več relacije Dunaj in nazaj, Ljubljana in nazaj, Zagreb in nazaj ali Pariz in nazaj. Edino, kar ohranja identiteto in te ne napravi begunca, je človeški odnos do sebe, do dela in do drugih. Meni to pomeni delo v teatru. Lahko rečem, da je moje gledališče tam, kjer sem se rodil, kakor to opisujem v monodrami »Cabares Cabarei«. Teater me spominja na moje otroštvo in ostaja v lepem spominu. Takšno gledališče, ki ga zdaj živim, je v bistvu želja po ohranitvi otroštva, je mesto, ki ga ne bi hotel zapustiti. To je edini način, da ostanem nekako »normalen«. To pomeni, če sem v gledališču, sem v svojem rojstnem kraju, ali vsaj mislim, da sem v njem, ali verujem, da sem tam, ali sanjam, da sem tam… To je kot rešitev, kakor strah, da boš moral zapustiti zibelko. Včasih čutiš potrebo, da bi se vračal, toda če misliš, da vse to nosiš seboj, potem ni potrebno več bežati. Naučiti se moraš živeti na ta način.

Več »

Slavko Škvorc, predsednik

Matjaž Latin, vodja gledališke dejavnosti

Aljoša Ternovšek, vodja novega 4-letnega gledališkega načrta v Gambrinusovi kleti

Simon Šerbinek, član in lektor

Uja Irgolič, vodja filmske dejavnosti

Tarek Rashid, predsedink disciplinske komisije

Članarina je 25 € letno.