FireStats error : FireStats: Unknown commit strategy

Resnične zgodbe

EN DAN V VRTCU 

Tekom privatnega varstva pri očetovi sestrični v mojem otroštvu, je naneslo, da moram v vrtec. Tega se nisem prav nič veselila, saj mi je bila misel na skupino otrok podobnih starosti, nekako od roke. Nisem marala, da bi šla v vrtec in pika. Seveda sem poskušala vse mogoče, da se to ne bi zgodilo, a se je, kar bom razkrila v spodnjih vrsticah.

Nekega zgodnjega jutra, preden sta se starša odpeljala v službo in sem bila še zelo, zelo zaspana, sem doživela pravi, otroški šok. V leseni stavbi, ki je bila v Brezju, so me lepega dne zapustili, kljub mojemu cepetanju in moledovanju, da bi raje hodila k teti Vidi, v varstvo. Oče je bil neomajen v tej odločitvi. Ko me je zapustil v skupini otrok, sem se počutila zelo osamljeno. Opazovala sem svojo okolico in nisem več imela tolikšne pozornosti kot v privatnem varstvu. Kot bi se spodobilo in sem si predstavljala, bi mi naj pokazali, kje je stranišče, a na to so čisto pozabili, čeprav sem bila že toliko velika, da bi to znala opraviti potrebo, če bi vedela, kje. Tako so minevale ure in ure čakanja na moje starše, med tem, ko so se ostali otroci igrali igro »gnilo jajce«. Nisem se je marala udeležiti, le opazovala sem, kako poteka. Po malici smo morali ležati na lesenih ležalnikih in zaspati. Seveda nisem spala, kdo je pa že videl, da se podnevi spi! In vzgojiteljica me je prišla od blizu opazovat, a ni zaznala, da samo mižim. Tako je mineval dan, ko je naposled oče le prišel po mene. Opazil je, da sem bila polulana do pet. Videla sem, da je nejevoljen in, da zakaj nisem povedala, da me tišči. Odvrnila sem, da je potrebno človeku povedat, kje je stranišče in to se mi je zdelo samoumevno, zato nisem vznemirjala ljudi okrog sebe in sem vodo spustila v hlače, zaradi česar sem se močno prehladila in tako ostala doma.

Torej sem na tak način dopovedala staršem, da ne maram v vrtec.

Čez čas mi je oče povedal, da je bil v vrtcu podtaknjen požar in nezaslišano veselo sem se odzvala, da vrtca ni več.

Čez en teden sem spet odšla k teti Vidi in vse je bilo spet normalno.

PRVI VZGOJNI UKREP

Spominjam se, da me je nekoč teta Vida, kakor jo še danes kličem, iz njihove kuhinje poslala pogledat v kopalnico, če je pralni stroj že nehal prati. Brez vprašanja sem seveda to storila in, da bi se popolnoma prepričala, če je stroj opral perilo, sem odprla vratca stroja. Ko sem se vrnila v kuhinjo in povedala, da ne pere več, ampak je polno vode po kopalnici, je teta Vida obnemela. Čez čas sva odšli do sosedove ograje in spotoma mi je lepo razložila, da nisem storila prav, da sem odprla vratca stroja in bi morala le pogledati. »Zato,« mi je potrpežljivo rekla, »Boš se naslonila na ograjo, jaz ti jih bom naložila pet na ta zadnjo, ti boš pa štela do pet.« In seveda je tako tudi bilo.

Ko so se začela prva učna leta, sem bila v razredu vedno med bolj plašnimi, a po uspehu boljšimi učenci. Veliko sem brala knjige, odlično pisala spise, pela v šolskem pevskem zboru in opravljala Prežihovo bralno značko.

OSTALA SEM V POPOLDANSKEM VARSTU 

Prva leta osnovne šole sem obiskovala v Brezju pri Mariboru in imam na to obdobje zelo lepe spomine.

Nikakor pa nisem mogla prepričati starše, da bi bila po šolskem kosilu deležna tudi popoldanskega varstva, kakor so ga imeli nekateri moji sošolci. Tega sem si neizmerno želela.

Naposled je bila moja želja že tako goreča, da sem si že planirala in seveda plan tudi izpeljala. Kljub temu, da je bil stari ata vedno doma in je čakal name, sem se odločila, da bom ostala v popoldanskem varstvu brez privoljenja svoje družine.

In res. Po šolskem pouku sem že obvestila svoje sošolce, da se jim bom pridružila pri popoldanskem varstvu, kakor se je takrat reklo času neobveznega bivanja v šoli in opravljanju domačih nalog. Seveda me je že pošteno dajala radovednost in vsi smo že komaj čakali, da se varstvo začne. Po odmoru po šolskem kosilu, smo bili učenci celotne šole v skupnem razredu. Varstvena tovarišica ni bila stroga, kakor redne tovarišice, le pazila je, da kdo ne gre iz razreda, sicer je bilo več ali manj vse svobodno. Namen popoldanskega varstva je bil, da bi v tem času opravili domače naloge za prihodnji dan, vendar to so počeli le redki učenci. Tako sem večji del opazovala »šolski direndaj« v razredu in se čudila, da takratna tovarišica ni ničesar ukrenila.

Ob vrnitvi domov, so bili starši seveda hudi name, kje se potepam tako dolgo, stari ata se je počutil krivega zaradi svoje odgovornosti, jaz sem pa potešila svojo mladostno radovednost, kaj neki pomeni popoldansko varstvo v osnovni šoli.

UKOR PRED IZKLJUČITVIJO 

V višjih razredih, katere sem obiskovala v mestu, so bili za odtenek bolj težavni. Spominjam se, da smo s sošolko v sedmem razredu izvedle pravi uporniški načrt. Obe sva imeli prvi simpatiji v osmih razredih. V tem času smo imeli šolski pustni ples, katerega smo se sedmi razredi lahko udeležili le do 20:00 ure, osmi pa do 21:00 ure. Seveda sva s sošolko bili temu nasprotni, saj se nama je zdelo, da je to krivično. Tako sva se skrili v garderobi, dokler so bile prižgane luči v avli in, ko so jih spet ugasnili, sva se spet pridružili na plesišču. Nenadoma je k nama prišel učitelj zgodovine in rekel, naj snameva maski.

Seveda je bil naslednji šolski dan vse prej kot prijeten. Razredničarka je zahtevala, naj obe vstaneva in povedati sva mogli, kaj se je prejšnji dan zgodilo. Zato sva dobili ukor pred izključitvijo…

No, seveda sem tudi v tem času veliko brala in na zaključku osnovne šole bila nagrajena za osemletno opravljeno Prežihovo bralno značko in sodelovanje v pevskem zboru.

Zaključne izpite srednje šole sem uspešno opravila v času vojne za Slovenijo in že pred tem prodajala knjige najbolj priznanih založb pri nas, širom Slovenije.

Kasneje sem bila marsikje zaposlena, a le za kratek čas. Med tem obdobjem sem se tudi večkrat selila, večinoma v rodnem kraju, ob Dravi.

Leave a Reply