FireStats error : FireStats: Unknown commit strategy

»LITERATURA PRIPADA VSEM!«

Sprašuje: Maja David
Odgovarja: Marjan Pungartnik

1. Rojeni ste v Legnu pri Slovenj Gradcu. Kako ste doživljali otroštvo na Koroškem?

V družini nas je bilo šest otrok in to je bila lepa stvar. Bili smo kmetje, ne bogati, a v hiši so bile vedno knjige, vedno smo se zanimali še za kakšne druge stvari. Pripovedovalo se je, pelo … znali smo praznovati, ampak tudi trdo fizično delati. Nihče tega ni jemal slabo, kajti vedeli smo, da je to naša dolžnost. In ob delu je bilo veliko zabave. Verjetno staršev ne bi imel tako rad, če ne bi delal z njimi. Srečnejšo in svetlejšo mladost si težko predstavljam, tudi če je bilo veliko težav. Starši so me vedno podpirali, ko je šlo za učenje, za knjige, za vse to, kar na kmetih ni običajno. V šolo sem hodil peš, pet kilometrov dol in nazaj v hribe, kar je verjetno bila mojem v življenju največja igralnica. Tudi bral sem lahko po poti.

2. Ste urednik, mentor, pesnik, pravljičar, založnik, esejist, novinar, tajnik ZKD Slovenije. Kaj najraje počnete?

Najmanj rad imam uradniško delo, ki pa je neogibno. Največ imam mentorskega in založniškega dela. Najbolj me veseli odkrivanje novih avtorjev – tem poskušam tudi svetovati. Veseli me tudi odkrivati luknje v slovenski akademski literarni zgodovini in dam prednost vsakemu zamolčanemu avtorju pred še tako veljavnim in znanim. Rad tudi nagajam, da sodelujem z okoljem, ki ga ljudje iz političnih ali kakšnih drugih razlogov ne marajo. Še vedno namreč mislijo, da so Avstrijci naši vojni sovražniki in da se Hrvati komaj zadržujejo, da nas ne bi popapali. Petindvajset let je Društvu slovenski pisateljev bilo potrebno, da bi sedli s hrvaškim društvom pisateljev (to šele bo) in se enkrat dogovorili za sosedsko sodelovanje. Čeprav iz tega kaj veliko ne bo, a to je že skoraj toliko kot korak po Mesecu. Rad se družim z manjšinskimi avtorji in neprestano zbadam trapasto Slovenijo, da ni sposobna priznati svojih manjšin, zlasti ne Nemcev, Romov in Židov. Rad rečem, da so vsi, ki v Sloveniji pišejo, ne glede na jezik, slovenski pisatelji. Morda sem od vsega najmanj novinar, čeprav se veliko ukvarjam z informacijami. Novinarstvo je zame mrtva stvar zaradi naših medijev, ki želijo biti del oblasti.

3. V nasprotju s kritiko pišete pesmi, pri kateri si, domnevam, lajšate dušo. Najbolj priljubljena je Modra čajnica. Ob kateri priložnosti ste jo napisali?

Napisal sem jo v Modri čajnici v Pragi, kjer je neki ženski padla skodelica na tla in se razbila. Razmišljal sem o odnosu bivanje-nebivanje. Ali je čajna skodelica tudi bitje, ki ima v tem svetu pravico do obstoja? Ali obstajam in koliko me je tukaj in koliko v tistem drugem svetu, v katerega se steka vse? Sem stvaren? In občutek, da ne pripadam ničemur, kot tista razbita skodelica, ki je v padcu zazvenela kot krik izginjajočega. Mislim, da sem prej kot olajšal sebi dušo zapisal bivanje te skodelice. Tudi pisanja ne jemljem kot nekega zadovoljevanja ali razbremenjevanja. Imam ga prej za razgovor z vsemi besedili okrog sebe, za tisočleten dvogovor. Ker če se lahko pogovarjam skozi besedila z ljubim Platonom, potem Platon živi danes in jaz živim v času pred dva tisoč in nekaj leti. In moja predstava je, da ne morem nositi k njemu kakršnega koli dušnega smetja. Ker on je tudi moj kritik.

4. Bili ste pobudnik za ustanovitev Mariborske literarne družbe. Zanima me, kako jo kot njen urednik, mentor, založnik ter organizator kulturnih prireditev dojemate danes?

Z literaturo se ukvarjam kot organizator literarnih prireditev že od študentskih let, posebej pa od svojega prihoda v Maribor leta 1977. Prostovoljno. Od leta 1978 vodim literarne delavnice, včasih sem imel po tri vzporedno. Šele z nastankom društva sem jih pripeljal pod to streho. Za sabo imam tudi okrog 300 publikacij, ki sem jih uredil in tudi tehnično opremil. Za sabo imam okrog 1500 literarnih prireditev. Gledam na društvo tako, da omogoča predvsem nastop drugim, da jih vpeljuje v neznane prostore literature, da jim omogoča uveljavljanje. Vesel sem, če ljudem literarni večeri nekaj pomenijo in da pomenijo nekaj dobro obiskani literarni večeri avtorjem. Vendar je literatura še nekje drugje. V tišini knjižnice. Z društvom se ukvarjam zato, ker smo z njim zapolnili v Mariboru veliko praznino. Storim to, kar je v mojih močeh. Ko bo čas, si bodo ljudje že našli drugega Pungartnika. Saj jih je v Mariboru toliko, da komaj čakajo na to.

5. Locutio, prva slovenska on-line literarna revija je registrirana od 1. 5. 1998. Kaj bi lahko rekli o njej?

To je internetna revija, ki nima tiskanih številk. Je pa revija in jo urejam, kar ni pravilo pri drugih »portalih«, kjer sicer drug drugega ocenjujejo (pretežno hvalijo). Locutio je nastal zaradi tega, ker so obstoječe revije zelo restriktivne do objavljanja zlasti začetnikov in ljudi, ki ne spadajo v njihove kroge. Tudi literarno življenje se je zlasti zaradi interneta zelo spremenilo in želim temu slediti. Veliko je stikov s svetom. Veliko je tudi avtorjev in besedil, ki jih slovenska literatura preprosto ne sprejema, čeprav so del literarnega kanona. Revija je nastajala približno od leta 1995, takrat v okviru Geocities, serverja, ki je omogočal brezplačno postavljanje strani. Bila je med prvimi v svetu in sem na to kar ponosen. Je pa Locutio tudi več – je imenik avtorjev (okrog 1300) in objavlja poročila o literarnem dogajanju, ki ga ne zapisuje nobeno dnevno časopisje. Je tudi neka skupnost. Nismo na vrhu branosti, kajti revije kot Jacket ali Critical Inquiry ali Style Journal bere na milijone ljudi mesečno. Vendar je 15.000 branj v enem mesecu in 90.000 obiskov za neko slovensko revijo veliko. Naj še povem, da je v celoti volonterska, saj ne plačujemo niti za server niti za urejevanje in niti za prispevke. A to ljudje cenijo. Smo pa še vedno boljši promotor Slovenije kot marsikateri drago plačani profesionalec.

6. Pišete tudi otroško literaturo: pravljice, dramske in lutkovne igre. Kako doživljate otroškega bralca?

Gre za več skupin otrok. Meni gre za tisto skupino, ki še dojema igro kot osnovo komunikacije. Sam si izmišljam različne igre – nekatere na osnovi impulza in odgovora, nekatere pa na osnovi strategije. In seveda so to igre z domišljijo, ne z igračami, ki so zaradi velikanske ponudbe industrije igrač profanirane. Hkrati so to pravljice, ki otroku povedo nekaj o njem. Otroci si to zapomnijo za vse življenje – pred nedavnim sem srečal poslovno gospo srednjih let, ki je igrala kresničko v igrici »Zakaj moja lučka ne sveti?« in se je spominja tako, da mora otroka zjutraj, ko ga zbudi, pobožati. Nikoli ne pišem surovih in razdiralnih besedil, še najbolj hude like prikažem kot človeške. Ponavadi so nasilneži strahopetni in to je primerno sporočilo za otroke. Pisanje za otroke pa je danes industrija in dostikrat samo podaljšek šole in žuganja s prstom. Tega pa nimam rad.

8. »Literatura pripada vsem!« je vaše geslo. MLD je edina neprofitna, nevladna, nestrankarska, nenacionalna založba in poudarimo, da omogoča članstvo ustvarjalcem literature, ki nimajo drugje nikakršne možnosti. Kako bi to razložili?

Nekoliko sem že obupal nad tem geslom. Drži se ga nekaj, kar nasprotuje običajni predstavi, da so pisatelji božji izbranci, ki se jim morata cediti med in mleko, slava, čast in denar. Mariborsko literarno družbo sem postavljal skupaj s kolegi kot nekaj, kar bi bilo protiutež dosti nezainteresiranega Društva slovenskih pisateljev. In proti samozvanim mariborskim veličinam, ki niso priznavali nobenega novega avtorja. Od začetka, ko je bilo društvo res podporna organizacija neuveljavljenim avtorjem, pa smo se razvili in tako je preko društva prišlo v Maribor veliko število slovenskih avtorjev, avtorjev iz sosednjih dežel in tudi iz slovenske diaspore. K temu je pripomogla tudi Literarna hiša Maribor, pa tudi revija Locutio in založništvo. Vselej smo pripravljeni sodelovati z drugimi, kajti le iz tega lahko kaj nastane. Seveda z velikim prispevkom volonterskega dela, kar pri mariborskih literatih ni popularno. Želijo pač imeti denar in to takoj. Naša naloga je tudi spoštovati manjšine in jih v literaturi podpirati. Smo v neprestanem spopadu z nezainteresirano, brezbrižno mariborsko kulturno politiko. Pravzaprav niti Maribor niti Slovenija kulturne politike sploh nimata. Bogve kaj imata.

9. Bliža se vaša upokojitev. Kaj bi ob tem zaželeli sedanjim in bodočim ljubiteljem pisane besede?

V javnosti slišim dostikrat vzdihovanje, koliko ljudi piše, da že vsaka upokojena učiteljica ali medicinska sestra konkurira velikim imenom literature … Naj, rečem, za vse je prostora. Edino, kar svetujem vsakomur, kdor se je kot starejši začetnik napotil k pisanju, je naslednje: dobro je poiskati v bližini neko skupino, ki je namenjena izobraževanju glede pisanja. Ni dobro objavljati kar tako, ker to lahko napravimo – na koncu koncev je tisk knjige danes tako poceni, da si ga lahko privošči kdorkoli. Naj hodijo na srečanja avtorjev svoje generacije, pa tudi v mlajše skupine, če jim je to ljubše, naj hodijo na literarne večere, naj sprašujejo izkušene avtorje, predvsem pa naj čim več berejo. Tako ali tako so starejši bralci edini, ki berejo z zanimanjem – mlajši to počnejo pretežno zaradi šole. Pisanje je učenje med pisanjem. Ko imajo za seboj že nekaj izkušenj, naj sedejo in napišejo tudi knjigo. Če bo dobra, jo bodo ljudje brali.

Svoje življenje in življenjske cilje je začel načrtovati že v osnovni šoli, ko je kot predstavnik ljubljanske osnovne šole Ledina prvič odšel v veliki svet, na Japonsko. Od takrat se je njegovo življenje odvijalo z vrtoglavo naglico. Ob neštetih interesih, ki jih goji, ostaja njegova največja predanost delu z mladimi in za mlade. Sodeluje v številnih mednarodnih programih in organizacijah za mlade, intenzivno pa je zakoračil tudi v podjetniške vode. Strokovno se ukvarja predvsem s povezovanjem poslovnega in nevladnega sektorja.

______________________________________________________________________

Žiga Vavpotič

je predsednik sveta in strokovni direktor, podjetnik, diplomiran ekonomist (UN), diplomirani politolog, smer mednarodnih odnosov, magister sociologije, doktorski študent, raziskovalec, pobudnik projekta Simbioz@ (nagrada Državljan Evrope, Evropski parlament 2012), ter avtor knjige Moja sr(e)čna knjiga.

Rdeča nit njegovega življenja je sodelovanje. V žarišču njegovega zanimanja sta družbena odgovornost in socialno podjetništvo, vse prepleta s štirimi temami: mladi, človekoljubje, družba in odgovornost. Povezuje in sodeluje z različnimi organizacijami in ljudmi. Piše, moderira, mediira in predava.

Pred kratkim sem se udeležila javnega predavanja Žige Vavpotiča na Univerzi v Mariboru in upam si trditi, da deluje ne samo samozavestno, ampak izžareva močno energijo za dobrobit vseh nas.

1. V katerem grmu tiči zajec, oz. kaj vas motivira?

Motivirajo me uspehi pri sodelovanju. To, da nekaj dobrega naredim za družbo. Zanimive akcije, socialne inovacije. Živi in pusti sled je moj moto. Enostavno si želim, da bi nekoč vsi ustvarjali svet za boljši jutri.

2. Med drugim ste pobudnik projekta Simbioza. Kako lahko razložite medgeneracijsko sodelovanje?

Ključno kar pogosto ne razumemo, ko govorimo o medgeneracijskem sodelovanju je, da je to dvosmerni proces. Jaz najraje povem, da so največji zavezniki v življenju stari starši in vnuki. Vendar ne gre samo za sodelovanje med temi, gre za sodelovanje med različnimi generacijami. Modrost in mladost skupaj je zgodba prihodnosti. In Simbioza je lep pokazatelj tega, da mladim ni vseeno za starejše. Več kot 3500 mladih je samo letos učilo starejše uporabljati nove tehnologije. Več kot 25.000 ljudi je bilo v treh letih vključenih v ta projekt. Lahko rečem, da je Simbioza povezala Slovenijo.

3. Komu je namenjeno medgeneracijsko sodelovanje?

Vsem, predvsem pa prihodnosti. Upam, da bo Slovenija nekoč postala država, ki je najboljši vzor medgeneracijskemu sodelovanju. Pri spremembah, ki se dogajajo v demografiji, v Evropi in tudi širše bo ravno razumevanje med generacijami ključno.

4. Kljub vašim mladim letom ste v življenju doživeli »Bum!«. Kako bi to opisali bralcem?

Delal sem dan in noč, noč in dan in slišal nikogar.
Dokler se ni zgodilo – tu bi se moral slišati en BUM!, da bi vas vse streslo. Tako kot je streslo mene, ko sem ležal na preventivnem ultrazvoku in so rekli: “Tumor imate na ledvici.” Tumor? Jaz? Zakaj jaz? Pri 27-ih letih tumor? To pa ni za mlade ljudi. Ja, moja diagnoza je bila ‘maligna neoplazma ledvičnega meha’. Precej zanimiva izkušnja, ki bi ji na kratko rekel šest mesecev bolniške. A zgodilo se je en kup zgodb, en kup lekcij, ki bi jih rad delil z vami.
Prva lekcija je gotovo ta, da je bistvo v majhnih stvareh. V tem, da se lahko smejimo, v tem, da lahko kihnemo.
V tem, da gremo lahko lulat. Jaz nisem mogel iti. In takrat ugotoviš, kako pomembne so tiste stvari, na katere smo pozabili, da so sploh pomembne. Naslednja lekcija je bila zagotovo ta, da enostavno ni enako dojemljivo.

Naslednja lekcija: zakaj je pomembno imeti prijatelje, štab v ozadju? Oni so bili tisti, ki so ugotovili, da se moja kri ne strjuje pravilno. Niso krivi zdravniki, tudi oni so le ljudje in tudi oni lahko kaj pozabijo. In zato je fino imeti več glav, ki več vedo. In da sem preživel, gre morda zahvala celo mojim prijateljem.
Ena najpomembnejših lekcij je gotovo ta, da moraš najprej in najraje na svetu imeti rad sebe. Tudi ko je najbolj osebno in ko boli. Jaz sem v tem času končal eno osebno zvezo in še danes mi ni vseeno, ker sem nekoga s tem prizadel. A če tega ne bi naredil, vprašanje, kaj bi bilo z mano. Danes vem, da sem zaradi vseh teh lekcij, ki sem se jih naučil, gotovo boljši. In ja, spet sem srečen v dvoje.
Morda bo največji kliše, ki ga boste danes od mene slišali ta, da je zdravje naše največje bogastvo. Jaz mislim, da je v osnovi to celo edino bogastvo, ki ga imamo. In ja, tudi meni je bilo čudno, ko so mi ljudje pri 25-ih ob novem letu želeli veliko zdravja. Ko so to delali ob mojem rojstnem dnevu, sem si mislil: “Dobro, ali se res ne znate spomniti kaj bolj inovativnega?” Ko se ti vse to zgodi, razumeš, da je vse v obdobjih, ko znaš biti sam. V nekih minutah, ki jih seštevamo, ko jokamo od smeha in trenutkih, ko tisto pravo srečo čutimo globoko v srcu.

5. Prijateljstvo vam ogromno pomeni. Zakaj, natančno?

Verjamem, da nas v življenju zaznamujejo knjige, ki jih preberemo, ljudje, ki jih srečamo in ideje, ki jih uresničimo. Veliko dam na ljubezen in na prijateljstvo, drži. Mislim, da je ravno partner ključen človek v življenju. Prav je, da z njim prepletaš tudi prijateljstvo. In če imaš zraven še nekaj pravih prijateljev, je to bogastvo bivanja. In da, glede tega imam srečo, imam imenitno partnerico in dobre prijatelje. Veste, v življenju ni vedno lahko. In včasih je lepo, da veš, da imaš ramo, ki te čaka, roko, ki zna pobožati in nekoga, ki te posluša in razume.

6. V vašem članku sem prebrala kolumno, v kateri pišete, da si boste iz metanja polen pod noge napravili kurjavo za zimo. Vedno gledate v življenju optimistično?

Se trudim. Priznam, ni vedno lahko. Vendar, enostavno verjamem. V tej kolumni, napisal sem jo za imeniten časopis Šolski razgledi, sem odgovoril vsem tistim, ki mečejo polena pod noge. Takole sem končal moje razmišljanje: »Nekoč bodo vsi zlobni egoistični Gargameli in pritlehne čarovnice za vedno zaspale. O, to je tisto upanje, ki na koncu dneva premaga mojo utrujenost.
To me prebuja. To nosim nekje, kot žarek, kaj žarek, svetlobo. Če mislijo, da bom zaspal sam, potem je to lažno upanje. Na koncu, tudi v pravljici, vedno zmaga dobro. Dobro se z dobrim vrača. In čas je na naši strani.«

7. V rani mladosti ste potovali na Japonsko. Zakaj točno?

Poleg tega, da sem imel imenitno vzgojo, sem imel veliko srečo, da je bila moja osnovna šola, OŠ Ledina UNESCO šola. Imenitna šola, ki je razumela in spodbujala prave vrednote. Bil sem izbran za izmenjavo na Japonskem. Izkušnja, ki mi je odprla mnoge poglede. Danes trdim, da je ključno, da bi mladim omogočili, da bi čim prej videli svet. Razumeti svet in drugačnost je dobra popotnica za življenje.

8. Upokojenci se vključujejo v medgeneracijsko sodelovanje. O čem bi jih seznanili?

Zelo preprosto, želim, da verjamejo v mlade. Želim, da tudi mladi razumejo modrost starejših. Enostavno moramo sodelovati. Iskreno. Z željo, da vsak dobi največ. Dobro je, da so starejši aktivni. V svojih krajih lahko najdejo pomoč, aktivacijo. Pogledajo naj v domove starejših, kaj se dogaja pri njih. Pokukajo naj v medgeneracijski center. Pri nas, v Ljubljani, na Dunajski 22, imamo angleščino, telovadbo, fitnes za možgane, računalniške delavnice. Veliko se dogaja, pogosto tudi brezplačno. Enostavno morajo biti in ostati vedoželjni.

9. Kakšen doktorat pripravljate?

Upam, da zanimiv in naj se ne sliši preveč samovšečno, če rečem, da za družbo koristen.

Temeljno teorijo doktorske disertacije bo predstavljala teorija sodelovanja, ki si postavlja tri temeljna vprašanja:
1. Pod katerimi pogoji se sodelovanje pojavi in se ohrani tudi med akterji, ki so sebični?
2. Kakšno naj bo obnašanje ključnih akterjev, ko pride do možnosti sodelovanja?
3. Kakšen nasvet je možno ponuditi reformistom, ki si želijo interakcije, s katero poudarjajo pomen sodelovanja?

Sodelovanje kot koncept je mogoče najti v mnogih znanostih. V svojem doktorskem delu bom na sodelovanje kot koncept v uvodu pogledal interdisciplinarno in sodelovanje preučil skozi znanosti biologije, razvojnih študij, ekonomije, psihologije in sociologije in s tem odgovarjal na prvo vprašanje.
Temeljno vprašanje, ki se mi bo postavljajo skozi delo je, kako poteka proces, da se zgodi pobuda, ki sproži sodelovanje in s tem spremembo. Ob tem velja poudariti, da je teorija sodelovanja pomemben del teorije organizacij, saj je dokazano, da sodelovanje vpliva na odnose in produktivnost v organizaciji.
Poleg ugotavljanja odnosov, teoretskih konstrukcij, analize skozi interdisciplinarnost, umestitve in primerjave z drugimi pojmi, eksperimentalno raziskovanje z različnimi metodološkimi pristopi, je glavni cilj disertacije oblikovati sistemsko lestvico merjenja kompetence sodelovalnosti, ki jo bodo lahko uporabili posamezniki, organizacije (tudi podjetja) in s tem povečali lastno sodelovanje v družbi.

10. Če bi imeli možnost odločanja, kakšne ukrepe bi sprejeli v naši domovini?

Ker sem zadnje čase kritičen do upravljanja države, ne ker to odgovarja mojemu egu, temveč ker me res skrbi za prihodnost ljudi, sem moj razmislek o tem, kako izboljšati situacijo, strnil v deset konkretnih točk. Želel bi si javne debate. Še enkrat, ne pravim, da so vse ideje dobre, z veseljem priznam napako, samo prosim, utemeljite in bodite pozitivni, v smislu, da potem sami predlagate boljšo rešitev.
1. Za zunanjega sovražnika izberimo Švico
2. Povečajmo plače visokim političnim funkcionarjem in od njih zahtevajmo odgovornost
3. Naredimo volitve obvezne
4. Omejimo mandat delovanja v politiki na 12 let
5. Od strokovnjakov zahtevajmo odgovornost delovanja v politiki
6. Državljanu pri 18 letih dajmo popotnico za življenje
7. Nagrajujmo sposobne glede na uspeh
8. Izkoristimo brezposelnost za skupno dobro
9. Bodimo popolnoma transparentni glede javnega denarja
10. Imejmo ministra, ki se bo ukvarjal s prihodnostjo in sodelovanjem
So ideje, ki so drugačne. S preprostega razloga, ker vem, da delati isto in pričakovati drugače je definicija norosti. Če si resnično želimo spremembo, moramo iskati drugačne zgodbe, drugačno pot. To kar delamo, nas je pripeljalo sem, kjer smo. In več kot očitno, čas je za spremembe.
Mlada država smo. Napišite 10 točk tudi vi. In o njih govorite, razmišljajte in naredite vse, da jih bomo, če se pokažejo v javni debati za zanimive, dosegli in s tem nekaj spremenili. Kako ponosen bi bil na projekt Slovenijo in 10 točk, ker bi pozabili na delitve, stopili skupaj in se zavzeli, da uspemo. V pozitivnih spremembah za vse. V iskanju rešitve za Slovenijo.

Spraševala: Maja David
Odgovarjal: Žiga Vavpotič Maribor, dec. 2013

Comments are closed.