Kako nastaja…

Slikam že od zgodnjega otroštva.

Pogled v dolino, po kateri so vozili vlaki - delo iz mladosti - olje na platnu

Pogled v dolino, po kateri so vozili vlaki - delo iz mladosti - olje na platnu

Zaradi prirojene bolezni sem bila kot majhna deklica veliko odsotna od doma. Kadar pa sem bila doma, sem se zatekala v starševsko sobo k velikemu albumu, v katerem so bile zame prečudovite fotografije očeta, mame in drugih mojih. Zaželela sem si, da bi jih imela vedno ob sebi, toda slike iz albuma so bile v tistih časih ”dragocena stvar,” zato sem začela mamo, očeta, teto, sestro bratca s fotografij prerisovati, da sem ji potem lahko vzela s seboj, ko se morala zopet od doma.

Z vrta sem rada gledala v dolino, kjer je vozil vlak, ki me je večkrat peljal iz moje vasi v mesto in, s katerim sem se vračala zopet nazaj. Zato sem risala tudi železniško progo in vlake na njej. Tako mi je risanje postalo užitek in zabava. Čeprav smo bili revni, mi je mama priskrbela barvne svinčnike in brezčrtni zvezek, kar mi je vedno ob mojem odhodu dala v moj mali potovalni kovček.

Že kot šolarka sem sanjarila, da bom postala slikarka. Tudi učitelji so

Avtoportret - olje na platnu iz mladosti

Avtoportret - olje na platnu iz mladosti

opazili mojo nadarjenost in me usmerjali k slikanju že v osnovni šoli. Vendar pa je moja usoda hotela drugače. Danes mi je tako prav, saj imam zato še več. Čopiča pa za dolgo nikoli nisen odložila, kajti vaja dela mojstra, veselja pa je bilo vedno tudi dovolj. Izobraževala sem se na raznih šolah, tečajih in tako pridobivala znanje in izkušnje.

Na tečaju slikanja z akrilnimi barvami mi je mentor dejal, naj si za slikanje izberem predlogo. Ko sem prebirala fotografije starih koledarjev, sem zagledala krajino z makovimi in žitnimi polji. Bila mi je tako zelo blizu, da sem se takoj odločila, da bi izsek iz nje, ki se mi je zdel najlepši, prenesla na platno. Vzela sem širokopotezni čopič in se lotila slikanja. Mentor me je vzpodbujal, naj se poslužujem pri slikanju od raličnih čopičev do slikarske lopatice. Pri tem sem začutila svobodo, saj sem lahko delala, kakor sem želela. Po dveh urah ustvarjanja je bila pred mano zelena pokrajina, posejana z rdečimi makovimi cvetovi, ki so se zgubljali v daljavi. To nibila več kopija ilustracije iz koledarja, temveč je bila podoba mojega doživljajna pokrajine. Še danes mi je ta slika dragocena in mi lepša moj delavni kotiček.

Makovo polje

Makovo polje

Spomin na Španijo

Spomin na Španijo

Kot je razvidno iz moje galerije pa najraje slikam cvetje. Slikanje cvetja sploh ni lahko. Zelo blizu je slikanju portetov, saj ima tudi cvetje svoje zakovitosti, ki jih je potrebno kljub svobodi pristopanja k slikanju resno upoštevati. Cvetje nam ponuja tudi bogato paleto barv, s katero lahko sliko obogatimo. Naslikala sem nenavadno podobo kaktusa, ki sem ga opazila v Španiji v Deželi kaktusov. Zdel se mi je tako lep in poseben, da sem ga po fotografiji ”portretirala.”

Jablana s sosedovega vrta

Jablana s sosedovega vrta

Zelo rada pa slikam tudi drevesa. Tudi drevo je moj najljubši motiv. Drevo mi daje občutek zavetja in zatišja, po drugi strani pa občutek mogočnosti, trdnosti ter svobode, čeprav je s svojimi koreninami pripeto globoko v zemljo.

S svojo razsežno krošnjo, v kateri se prepletata svetloba in senca, se svobodno pne v modrino neba. In prav ta dinamična pojavnost me vedno pritegne k slikanju.
Samotna

Samotna

Najbolj pri srcu pa so mi pinije, oljke, murve in vrbe. Pritegnejo me drevesa z grčami, brez vrhov, z odsekanimi vejami, saj kljub ranam kljubujejo usodi ter imajo še dovolj moči za življenje. Človeku so zvesti spremljevalec in mu nudijo veliko možnosti.
Drevo je kot jaz, navezano je k svoji zemlji, z upanjem se pne proti nebu, rado ima svobodo, igra se z vetrom in, če je ranjeno, na pomlad požene novo zelenje.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja