Kaj so rekli kritiki
Moja slika iz otroštva - Zima
Slika že od osnovnošolskih klopi. Preprosta in skromna, slika preprostein skromne stvari s tisto prisrčno toplino, ki te stvari dvigujejo v svet pomembnosti. Njen svet je domače okolje – tihožitja, pokrajina in njeni ljudje. Posebno v tihožitjih in in gozdnih zatišjih zaživi njen intimni odnos do sleherne najmanjše stvari v humani toplini, ki nam odkriva pozabljeni svet otroških let. Njena slikarska pot je realistična, povezana z zemljo in ljudmi, brez odvečne filozofije, abstraktnosti, je nadaljevanje ljudske umetnosti, ki je bila in je še vedno temelj nacionalne slikarske kulture.
Leto 2002 ODSEVI MEDITERANA – razstava pastelov z istrskimi in obmorskimi motivi – Galerija loterija Slovenije
Umetnostna zgodovinarka in kustosinja Nuša Podgornik
Kotiček na rtu
Slikarka Ljudmila Turk nas s svojimi pasteli prijazno popelje v mehkobo mediteranskih vonjev in oblik. Pokaže nam njej drage poglede in nas prepusti širjavam spomina, vizijam, kontemplaciji in navdihu. Nahajamo se med impresivnimi motivi zadržane istrske pojavnosti; pred veličastnimi drevesi tisočerih zgodb, ki so krojile njihovo mogočno, grčavo in žilavo podobo v pokrajini, razgreti od opoldanskega sonca.
V zatišju pinij
Oko pritegne idila kmečke domačije in zaustavi naš pogled nazaj, na oljke, na pot… in predvsem na vsa drevesa, pred katera nas le ta zanese. Toliko vedenja in izkušenj o stalnosti, potrpežljivosti in duhovni prevetrenosti nam ponudijo. In prav njim je posvečena večina avtoričinih slik. Arhetipska simbolika dreves in zgodbe, ki iz nje izhajajo, niso le značilnost nekih polpreteklih časov. Tradicija se nadaljuje in ena izmed njenih intuitivnih nadaljevank je gotovo tudi slikarka Ljudmila Turk.
Oljka v vetru
Svojevrstna vzdušja raznoterih možnosti ”napeta” gotovo – negotova pričakovanja svetlo – temnega, opzorila in odprte možnosti so primeri sugestivnega združenja, vsebinskega in simbolnega življenjskega dualizma v vsaki sliki posebej. Mehkoba in energičnost takšnega likovnega odslikavanja se ujame z občutljivostjo in z zakonitostmi pastela, ta pa se lepo poda k avtorici sami, za katero se zdi, da se na ”dvojnost” življenja odziva prav z mehkobo sočutj in razumevanja.
Leto 2007 – Valentinovo ČRNO – BELO razstava grafik in male plastike – Galerija loto Slovenije
Umetnostna zgodovinarka in kustosinja Nuša Podgornik
Je črno in belo, je belo na črnem in črno na belem, da je tako od nekdaj bilo, je in bo tudi potem, ko nas – tako kot danes, štirinajstega februarja – po mavrični cesti ljubezni pospremi sveti Valentin… Takrat nas barve s svojimi odtenki navdahnejo in prevzamejo morda celo bolj kot dejstvo, da ima sveti Valentin ključ od korenin in od v črno – belem strnjenih nasprotij. In prav iz teh svetov se iz pravljičnega, sedem let trajajočega popotovanja vrača grafičarka, slikarka in kiparka Ljudmila Turk, opremljena z obsežno linorezno mapo o zapisih in podobah arhetipskega, nezavednega, simbolnega in sanjskega. Po grafikah sodeč to niso svetovi tišine.
Ptice
Četudi – v delu ”Ptice” na primer – slutimo zvoke: nemirno morje in ptičji ščebet – so ti , kdo ve zakaj pridušeni, zaustavljeni in ne pridejo do nas…
Monstera
Če pogledamo valovanje in značilno ornamentiko(grafike: Monstera, Melanholija, Pravljica o Steklem polžu…) s svojo adicijo, repeticijo, neskončnimi, skrbnimi in gotovimi nizi, neštetimi variacijami, kombinacijami, zakonitostmi, prekinitvami, predvidljivimi in
Melanholija
nepredvidljivimi smermi… se bomo soočili s poznanim, že videnim, s spomini, tišino in melanholijo… s temperamentom ”vezanim” na umetnost in znanost, ”spremljevalcem” slehernega intelektualnega dela. Zagledani v nenavadne zorne kote, povečave, – ki bočijo in usločajo kompozicijo, oblike, -pogled v spremenjene velikostne rede, gravitacijske posebnosti, simbolna sooznačevanja poimenovanj razstavljenih del (Mesečina, Nostalgija, Ptice…), ki sporočajo več kot
Povest o Steklem polžu
Mesečina
zgolj le naslov, se znajdemo spet tam, od koder smo prišli: v arhetipskem, nezavednem, simboljnem, pravljičnem in sanjskem.
Pinija z mladiko
Pa vendar nimajo vsa dela melanholičnega značaja. ” Pinija z maldiko” naprimer s svojo postavitvijo in suvereno širokokrošnostjo kar kipi od svobode, prosatosti in življenja. Tudi ”Nostalgija” s čvrstim deblom v odspredju zagotavlja gotovost in stabilnost.
Četudi se grafika, razen nekaterih izjem, kontemplativno obrača vase, je opus Ljudmile Turk vzpostavljeno zanimivo življenjsko ravnotežje prav z avtoričino malo plastiko. Ta je presenetljivo igriva in radoživa ter teži navzven tudi takrat, ko imamo opraviti s vsebinsko kompleksnejšimi temami -”Quo vadis domine”, na primer.
Kiparka namreč modelirno maso praviloma slikovito razčleni in razgiba
Quo vadis Domine
(Želja, Dotik vetra), jo prevotli in abstrahira (Mala morska deklica, Rdeči labod, Jadro v mesečini) ter jo v kontrastu z grafiko velikokrat intenzivno in barvito patinira.
Želja
Medtem, ko v skulpturi ostajamo pri materialu in njegovi fizični pojavnosti, je fizičnost v slikah – grafikah izrazito eterična in simbolno pogojena.
Dotik vetra
Tako kot je za različne likovne tehnike značilno, tudi kiparski medij s svojimi specifičnimi lastnostmi, s konkretno snovnostjo in taktilnostjo na primer, prinaša isti osebi drugačne izkušnje in ”drugačen”navdih.
Mala morska deklica
Jadro v mesečini
Rdeči labod
Slike z razstave
Leto 2012 – Likovna kritičarka Polona Škodič – ob otvoritvi jubilejne razstave likovnikov Društva invalidov Ljubljana Center
