Objave s ključno besedo Žarko Jovanović
Večkrat sem že omenil kaj mi ciganska glasba pomeni in kako deluje na mene. Zakaj je temu tako še danes ne znam prav razložiti. A strast, dinamika, ritem, emocije, tudi improvizacija, ki se prepletajo v njihovih pesmih tvorijo čarobnost… čarovnijo trenutka, ki me ”zacumpra”. Trenutka, ko se zdi, da je enostavno vse namenjeno – samo meni. Ko bit dobi svoj smisel in enostavno znaš odgovoriti na vsa tista tisočera vprašanja, ki te mučijo in na katera v življenju tako nervozno in brezupno iščeš odgovore. In prisotna je sreča. Najvažnejši motiv ciganske kulture. Inspiracija njihovi duši za ustvarjanje. Prav sreča je ”kriva” za vsa njihova potovanja, potepanja po svetu in iskanju le te. Ter za upanje v boljši jutri. S tem pa je dala velik pečat njihovemu življenju in glasbi. Življenju, ki je čudna zgodba brez vrha in dna, brez začetka in konca. Pa vendar, če je umetnost ta, ki oplemeniti človeka, mu hrani ter odpira dušo in srce za lepoto in svobodo duha, potem je cigansko življenje in njihova glasba prava umetnost.
V prispevkih ”Iz domačega arhiva” bom poskušal predstaviti čim več ciganskih glasbenih izvajalcev ter izvajalcev ciganske glasbe. Predvsem teh katerih kasete, plošče in zgoščenke imam doma. Včasih pa si bom kaj ”sposodil” tudi na spletu. In s kom začeti? Bom kar z Žarkom Jovanovićem – Jagdino. ”Atejom” ciganske himne ”Dželem, dželem” in Ciganov Ivanovićev ter velikega virtuoza na balalajki. Rodil se je v Batajnici, predmestju Beograda, 26. decembra 1925. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v treh koncentracijskih taboriščih, kasneje pa se je pridružil NOB-u. V začetku 60-ih je odšel v Pariz, kjer je živel vse do svoje smrti, 26. marca 1985. Tam je tudi pokopan. V svojem življenju je posnel preko deset plošč, nastopal v mnogih svetovnih glasbenih centrih in na več kot tisoč koncertih. Privoščimo si pesmi z njegove vinilke iz leta 1970 ”Ciganski orkestar Žarka Jovanovića”
Pesmi so sposojene s strani ”Muzika balkana”
Nacistična Nemčija. Cigani brez dokumentov nikamor. Pa tudi z njimi ne. Ne v javne parke. Ne v sanitarije. Ne v bazene in toplice. Hitler pa jih še sterilizira. In počasi “rihta prenočišča” v Auschwitzu. Ko leta 1938 Himmler omeni dokončno rešitev ciganskega vprašanja se človeku kar milo stori ob misli, da jim je končno posijalo sonce. A misel je eno, dokončna rešitev pa je umorila najmanj pol milijona Ciganov. Leta 1944 v Auschwitzu 4000 v eni sami noči. Nacistična taborišča je preživelo bore malo srečnih Ciganov, katerim so kaj hitro zbrisali nasmeh z ustnic. Zakaj? Po vojni so namreč bistre svetovne vodilne glave odločile – za Cigane nobene odškodnine. Mar jim nič ne pomeni, da so šli domov skozi vrata taborišč in ne skozi dimnik!?
V enem od intervjujev je Žarko Jovanović, avtor ciganske himne, katere navdih za besedilo je dobil iz ciganskega trpljenja in ponižanja v koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno in oče fantov, ki so bolj znani kot ”Cigani Ivanovići”, na vprašanje ali po svetu in svojih koncertih srečuje svoje rojake dejal: ”Povsod po svetu sem srečeval Rome. So v Grčiji, Španiji, Angliji… Le v Nemčiji jih ni. In ko sem ljudi vprašal, kje so, kaj delajo, kako živijo, so mi odgovorili, da so vsi pobiti. Da je prekleti Hitler rešil ta problem!”
In kaj bi si človek ob današnjem dnevu lahko še bolj zaželel, kot da se ”prekleti Hitler” nikdar, NIKDAR več ne zgodi. Rasizem pa za vedno izbljakne iz obličja naše prelepe Zemlje.
Margita Markulova – Auschwitz
Nalagam ...
ZaROMpotali so