GADŽO

Sprašujem se, kaj je potrebno ali kaj se zgodi, da za nekaterimi ob smrti žalujemo bolj kot za drugimi. Ne mislim bližnjih sorodnikov ali prijateljev kateri so del našega vsakdanjega življenja. Mislim predvsem ljudi, ki prihajajo v naša življenja preko filma, športa, politike, glasbe… Kaj nam dajo takšnega, da nam je hudo pri srcu ko zapustijo ta svet. Da potočimo solze obupa, žalosti, jeze, ker se je zgodilo, kar bi se tako ali tako nekoč zgodilo. Se nehote postavimo v njihov položaj? Poskušamo razumeti bolečino njegovih bližnjih? Ali so nam preprosto dali nekaj v življenju, česar se ne zavemo preveč? Ali pač. Toda kaj? Ne zbujajo se z nami. Se ne igrajo ali ljubijo z nami. Niti ne gredo z nami na kavo, v kino ali se ga z nami pošteno nacedijo. Od njihovega uspeha in življenja nimamo praktično nič. Tudi niso edini pri tem s čim se ukvarjajo. A če po nesreči, zaradi bolezni ali že česa umrejo, za njimi žalujemo, nas stiska v grlu. Nas duši. In jokamo. Zdi se nam, da smo izgubili del sebe, dobrega prijatelja, vzornika. Niti ne idola. Nekaj več. Osebno sem imel v življenju dve takšni izkušnji. Pravzaprav tri. Prva je bila ob smrti Tita, vendar sem takrat bil še bolj kot ne otrok, čeprav ga kot človeka cenim še danes.

Drugič mi je stiskalo dušo in naredilo gromozanski ”knedl” v grlu ob smrti košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića, ki bi čez 2 dni praznoval svoj 46. rojstni dan. Zakaj sem ga imel rad? Je bilo krivo to, da smo vsi vedeli za njegove treninge in delo ko je bil še deček in je pred šolo prihajal še malo trenirat v prazno dvorano, popoldanske treninge pa zaključil, ko so vsi ostali že bili skoraj v postelji. Ali morda dejstvo, da je nekdaj skupno državo popeljal do naslova evropskih in svetovnih prvakov, bil dvakrat najboljši evropski igralec. Mogoče to, da so se mu čudili in ga oboževali sami Američani, ko je zaigral v ligi NBA v času ko tam ni igralo ne vem koliko neameričanov in celemu svetu pokazal, da tudi igralci iz Evrope lahko igrajo pomembno, tudi vodilno vlogo v tej ligi. Ali pa preprosto iz razloga, ker je bil kljub vsej svoji slavi preprost in skromen, ker je pomagal navadnim ljudem, ki jih ni niti poznal, ker je bil priljubljen pri tistih ki so vedeli kaj je košarka, pa tudi pri onih drugih, ki so se preprosto navduševali nad igrami tega karizmatičnega, predvsem pa po športnem obnašanju po-znanega človeka. Kakorkoli, ko je 07.06.1993 pri 29-ih letih umrl v prometni nesreči, sem jih jaz imel 26. Jokal sem kot otrok.

Če bi za Dražena lahko rekel, da mi je bil nekakšen vzornik, to za fanta, zaradi katerega sem po dolgem času v krču in obupu rekel: ”Pa ne on!”, sigurno ne velja. Toše Proeski! Hmm…, zakaj on? Kar nekaj let mlajši od mene a to zgleda ne igra nobene vloge pri cenjenju in predvsem spoštovanju človeka. Nekdo, ki v živo zapoje Zajdi, zajdi s toliko občutka in strasti, je človek z neverjetno energijo in predvsem ogromno dušo. Brez nje se te pesmi ne more niti zapeti. Moraš jo čutiti. In to energijo spontano prenesti na ljudi okrog sebe. To zmorejo le največji. In še nekaj zmorejo največji. Ne to, da te glasbeni kritiki proglasijo za pevca z angelskim glasom, pač pa pomagati pomoči potrebnim. To je Toše znal in hotel. Prirejal številne humanitarne koncerte, za katere je prejel humanitarno nagrado Matere Tereze, postal ambasador dobre volje in pomagal otrokom. Njegova pesem «This world», posneta leta 2004, je postala UNICEF-ova himna. Kot Dražen je tudi on bil kljub slavi preprost in skromen a z velikim, velikim srcem.

16. oktobra so minila tri leta od usodne prometne nesreče, ki nam je vzela tega srčnega fanta. Njemu in vsem ostalim

v spomin

Gadjo Dilo – scena s pokopališča