Objave s ključno besedo Slovenija
Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem? ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.
Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005 ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.
In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.
Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim 
Sončni zahod - Umag
Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.
Aha dih jemajoče trenutke je potrebno izkoristiti. Si privoščiti njihovo čarobnost. Se jih naužiti, ko se dogaja. Ma ne… ne mislim na nič velikega in nič pretresljivega. A tudi tiste majhne, majceno micene trenutke je potrebno dobro zagrabiti in se z njimi pomaziliti. Zapreti oči in skorajda meditirati z nasmeškom na ustnicah, kajti lepi, dih jemajoči trenutki dandanes niso pravilo. Prej izjema. Velika. In še te izjeme ponavadi s supersonično hitrostjo spustimo mimo sebe, kot dirjajoč avto na avtocesti, ki nam nervozno meče dolge luči in zahteva, da se mu čim prej umaknemo. Pač že kam. Samo da nas ni pred njim. In tako se velikokrat, na žalost, obnašamo tudi do sebe. Se prehitevamo po levi in desni strani, drvimo, bežimo, hitimo. In velikokrat niti ne vemo kam. Kam, pri milem Bogu? Kam? Jah, otroci bi kaj hitro našli odgovor; v drekaham. In ne bi bili daleč od resnice. A če bi se vsaj za drobcen trenutek zaustavili, se umirili in svobodno zajeli globoko v pljuča čisti zrak, prisluhnili srcu in dovolili, da duša spregovori… ja, takrat bi nam ta trenutek s svojo čarobnostjo jemal dih. Zagotovo. In če mi porečete, da sem sanjač… bom sanjal naprej!
P.S.
Očaral me je Kras. Očarala okolica in kraji, skozi katere sva se z ženo vozila iz Umaga k prijateljici na obisk v Branik pri Novi Gorici. Čeprav majhni jesenski utrinki, so name delovali mogočno. Mistično. Čarobno. Dih jemajoče
Dutovlje
Kopriva
Križ
Štanjel
Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, Črnogorci po novem pa tudi Makedonci. Kaj bo našemu Slovenceljnu šport. Naj raje pridkano dela in molči, da po tazadnji ne dobi. V redu!
A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Zakaj naši košarkarji ne premorejo srca in želje Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstvih. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da revež ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to nikoli ne bodo postali.
Ok, šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Noga ali roka kaj hitro zadrhti. A potrebno je vsaj malo pokazati, za koga ti bije srce. Športnikom, ki se povabilu nastopanja ali igranja za reprezentanco ne odzovejo (in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog), bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki.
Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma. Je ponos in je predvsem ČAST!
Leto je naokrog in v Društvu paraplegikov severne Štajerske ponovno s polno paro pripravljamo mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, ki bo letos že 13. zapovrstjo.
Zato vas vabim, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal od 25. – 26. junija 2011 v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami. Kot zanimivost naj povem, da se bodo letos med seboj pomerili tudi dve ženski ekipi – mariborske Lisičke in sarajevske Bambine, ki igrata košarko na invalidskih vozičkih. In to prvič v Sloveniji.
Več o PARABASKETU 2011 – klik na animacijo
Jodljijuhej, upam, da bo šlo tako naprej. Po vsem videnem ni nikakršne panike, da se moja želja ne bi uresničila. In glede na prepolne tribune našega novega nogometnega stadiona, tudi želja prenekaterega Slovenca. Pravljica se nadaljuje. Slovenija ”šiba” naprej. Nič se ni za bat’. Mladi igralci trkajo na vrata. Me nič ne skrbi trenutna (ne)forma Korena in Novakovića. Še manj ”strokovni” pogledi ”strokovnjakov”, ki so pred tekmo ”šimfali” Keka, kako je ”že” lahko vpoklical v ekipo Iličića, pa Vršiča…in še bi se našlo. Enkrat za vselej si naj vsi ti kvazi ”selektorji” dobesedno zabijejo v glavo, da je Kek preprosto in enostavno – car. Na kvadrat.
Kakor so carji tudi vsi fantje, ki so še enkrat več pustili srce na igrišču. Čeprav je bila tekma le prijateljska, so ponovno ”trgali” do konca. Če ne gre enemu, mu pomagajo drugi. Veličina teh fantov in veličina Keka, ki jim je vcepil to miselnost ter iz prejšnjih let tako pogrešano zmagovalno mentaliteto, je vedno znova očitna. Seveda pa tudi veličina slovenskih navijačev. Samo želim si lahko, da bo enako tudi takrat, ko ”rožice” ne bodo tako zelo cvetele. Kajti šele v slabem se zrnje loči od plevela. Pravi navijač od navadnega pozerja. Porazi so sestavni del igre. Nihče ne zmaguje večno. A verjamem (čeprav se sliši evforično), da bo tudi takrat po stadionih odmevalo: kdor ne skače, ni Slovenc, hej, hej, hej… Sam bi dodal: pubeci in Kek – špilajte tak naprej!
Pa dajmo eno po domače
Langa – sunac
Nalagam ...
ZaROMpotali so