Objave s ključno besedo Slovenija

Uganka – kako privabiti gledalce?

Vsako leto vlagamo ogromno truda v obveščanje in reklamiranje našega Parabasketa, vendar nam do zdaj nekako ni uspelo privabiti večjega števila gledalcev. Kljub temu, da gre za verjetno najbolj atraktivno, adrenalinsko in hitro igro s katero se ukvarjajo ljudje z invalidnostjo, prepolno lepih potez in akcij, ki tistim redkim prisotnim jemljejo dih.

Za igro, ki po svetu polni športne dvorane z navijači in igro, ki na Paraolimpijadah velja za vrhunec celotnega tekmovanja. Ja, v svetu ta igra nekaj šteje. Pri nas pa… Ok, tistih nekaj ”familijarnih mandeljcev”, ki si bolj zaradi našega prigovarjanja in tečnarjenja pridejo ogledati kakšno tekmo, se na koncu sami sprašujejo, zakaj je temu tako.

Igra se jim dopade. Jih navdušuje in očara. Na trenutke pa jih naredi celo malenkost nervozne, saj ne morejo verjeti vsemu videnemu. Namreč, da se lahko nekdo z vozičkom s takšno vnemo in hitrostjo dobesedno preganja po terenu, hkrati pa obvladuje žogo in na koncu še zadene koš. Če mu nasprotnik seveda dovoli :) Kajti košarka na vozičkih je zraven vse svoje lepote tudi precej ”groba”. Ja! Ne manjka zaletavanj, čelnih trčenj in kaskaderskih padcev. Vse pa seveda v okvirju fair playa.

A gledalcev vseeno ni. Reklame pa toliko, da teče preko glave. Pomagajo nam časopisi, lokalne radijske in TV postaje, elektronski mediji… Vabila vsako leto pošljemo vsaj na 500 do 1000 naslovov, predvsem tistim, ki jih poznamo vsaj malenkost. Pa nič. Letos smo, še enkrat več, poskusili ponovno s plakati, v preteklosti smo delili flajerje po šolah in počeli vse mogoče, da bi privabili vsaj nekaj ljudi, ki niso naši domači (njim seveda velika HVALA za vso podporo). Pa ne gre. Kot zakleto. In to s črno magijo. Nič. Niente. Nothing. Nada. U tri PM baš ništa :)

A ker upanje umre zadnje, smo tudi mi še vedno optimistično razpoloženi in verjamemo, da bo drugo leto ob našem turnirju dvorana Tabor polna.

Do fula :)

Pisma Sv. Nikolaju

Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem?  ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.

Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar  ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005  ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.

In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.

Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim :)

Rompljanje: Trenutki

Sončni zahod - Umag

Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.

Aha dih jemajoče trenutke je potrebno izkoristiti. Si privoščiti njihovo čarobnost. Se jih naužiti, ko se dogaja. Ma ne… ne mislim na nič velikega in nič pretresljivega. A tudi tiste majhne, majceno micene trenutke je potrebno dobro zagrabiti in se z njimi pomaziliti. Zapreti oči in skorajda meditirati z nasmeškom na ustnicah, kajti lepi, dih jemajoči trenutki dandanes niso pravilo. Prej izjema. Velika. In še te izjeme ponavadi s supersonično hitrostjo spustimo mimo sebe, kot dirjajoč avto na avtocesti, ki nam nervozno meče dolge luči in zahteva, da se mu čim prej umaknemo. Pač že kam. Samo da nas ni pred njim. In tako se velikokrat, na žalost, obnašamo tudi do sebe. Se prehitevamo po levi in desni strani, drvimo, bežimo, hitimo. In velikokrat niti ne vemo kam. Kam, pri milem Bogu? Kam? Jah, otroci bi kaj hitro našli odgovor; v drekaham. In ne bi bili daleč od resnice. A če bi se vsaj za drobcen trenutek zaustavili, se umirili in svobodno zajeli globoko v pljuča čisti zrak, prisluhnili srcu in dovolili, da duša spregovori… ja, takrat bi nam ta trenutek s svojo čarobnostjo jemal dih. Zagotovo. In če mi porečete, da sem sanjač… bom sanjal naprej!

P.S.

Očaral me je Kras. Očarala okolica in kraji, skozi katere sva se z ženo vozila iz Umaga k prijateljici na obisk v Branik pri Novi Gorici. Čeprav majhni jesenski utrinki, so name delovali mogočno. Mistično. Čarobno. Dih jemajoče :)

Dutovlje

Kopriva

Križ

Štanjel

Pizdeki brez časti

Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, Črnogorci po novem pa tudi Makedonci. Kaj bo našemu Slovenceljnu šport. Naj raje pridkano dela in molči, da po tazadnji ne dobi. V redu!

A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Zakaj naši košarkarji ne premorejo srca in želje Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstvih. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da revež ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to nikoli ne bodo postali.

Ok, šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Noga ali roka kaj hitro zadrhti. A potrebno je vsaj malo pokazati, za koga ti bije srce. Športnikom, ki se povabilu nastopanja ali igranja za reprezentanco ne odzovejo (in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog), bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki.

Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma. Je ponos in je predvsem ČAST!

Vabljeni na PARABASKET 2011

Leto je naokrog in v Društvu paraplegikov severne Štajerske ponovno s polno paro pripravljamo mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, ki bo letos že 13. zapovrstjo.

Zato vas vabim, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal od 25. – 26. junija 2011 v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami. Kot zanimivost naj povem, da se bodo letos med seboj pomerili tudi dve ženski ekipi – mariborske Lisičke in sarajevske Bambine, ki igrata košarko na invalidskih vozičkih. In to prvič v Sloveniji.

Več o PARABASKETU 2011 – klik na animacijo :)

myspace graphic is done on Gickr.com

Košarka potrebuje Keka

Ma kaj te jaz vem!? Ravnokar sem ves nasršen prišel iz mariborske Dvorane Tabor kjer so ta vikend slovenski košarkarji igrali zadnji pripravljalni turnir pred svetovnim prvenstvom v Istambulu. Pravzaprav v Carigradu. Kaj igrali, lomili so ga kot hudič, ki ga je pravkar ”srat” pritisnilo, pa brezglavo drvi na stranišče, da ne bi kaj v hlače izpustil. S to razliko, da so naši pubeci delovali, kot da jim je kaj v hlače ”vujšlo”. Ne, res. Kakšna igra je to? Ok, če so včeraj proti Rusom še nekako delovali, kot da obvladajo, je danes proti Srbiji in predvsem v petek proti Novi Zelandiji vse skupaj dišalo na ”nimajo pojma”. Eh, stokrat sem si že rekel, da me takšne stvari ne smejo iztiriti, da je fantom potrebno dati priložnost, da se izkažejo, pa tudi selektorju pustiti, da dela v miru brez novinarskega cirkusa okoli sebe. A ne gre.

”Se te nisn neki frdamani idijot, pa da mi fsak sere kak če. Ki so te totega Bečirovića dali za selektora. Pa kaj so fsi prfuknjeni. Okej Boki, okej Dragič, še mlajši Dragič je dobro špilo. Slokar se bori, Jagoda tudi, samo je že malo zmatran od totih let, Klobučar in Zupan tak – tak, Vidmar se še uči, Brezec je nerodn ko moja 96 let stara oma, Lakovič pa fse kaj dobrega v 36 minutah naredi v zadnjih štirih zjebe. In to glih fsakič. Hasan se mi zdi da je skos posran, Udrih… o njem sploh nea vem kaj naj rečem, Sani pa je isti ko Lakovič. Ko da sta jebena enojajčna dvojčka. Joj, kaj pa šele šut. Ko da jim je kaki škilavi roke fkup centriro. In s tem naj tam v Istambuli kaj naredimo? Se se nam bo celi svet smejo. Doma bi rajši fstali, krampe v roke vzeli, pa par rovof skopali. Bi blo več koristi.”

Besede mojega prijatelja Jocota, ki pa skoraj ”držijo vodo”. Ekipa ne funkcionira homogeno. Kot klapa. Včasih se res zdi kot, da  se Memi na trenutke izgubi. In da niti slučajno pubeci ne igrajo ”za selektorja” kot takrat, ko jih je vodil Jure Zdovc. Takrat je bilo čutiti energijo. Ponos. Željo. Zdaj pa… Moti me tudi to… pravzaprav sem zaradi tega žalosten, da kljub svojemu velikemu potencialu tega nikdar ne izkoristimo do konca. Stare zamere se že predolgo vlečejo in razni lobiji že predolgo delujejo v škodo naše reprezentance. Verjetno bo tako tudi po tem svetovnem prvenstvu in samo upam lahko, da bo s tem enkrat konec. Tako malo kot nas je v naši državici (pa kljub temu delamo probleme veliki Rusiji, ki bo kmalu dobila kompleks ”Slovenija”), si ne moremo privoščiti, da ne bi igrali res vsi najboljši. Brata Lorbek, Beno Udrih, pa tudi svojeglavi Saša Vujačić in upokojeni Nesterović, da o poškodovanem Smodišu sploh ne izgubljam besed. Pa še kdo bi se našel. Škoda… škoda… škoda. Vse reprezentance bi lahko dobesedno ”nalomili”. Tudi Američane, pa naj se sliši še tako prevzetno. Ampak…

Hmmm, kljub vsemu bom čez slaba dva tedna iz vsega srca navijal in stiskal pesti za te naše fante. Za katere upam, da bodo dali vse od sebe in se junaško ter s srcem borili do zadnjega atoma moči. Takrat bom ponosen na njih. Tudi, če vse tekme izgubijo.