Objave s ključno besedo Sarajevo
Leta 2002 je svet dobil kratki film – [A]torzija. Ki je pod svojo streho združil slovensko produkcijo in par slovenskih igralcev. Srbskega režiserja in par srbskih igralcev. Bošnjaškega scenarista in par bošnjaških igralcev. In brejo kravo Šaro.
Nastala je nekaj minutna čarovnija…
Vojna. Sarajevo. Tunel. Pevski zbor. In humor. Tako značilen za ta prostor. Film je nato nadaljeval svojo pot po evropskih in svetovnih festivalih ter si leta 2003 na filmskem festivalu v Berlinu priboril zlatega medveda s pojasnilom, da je ta film delo, ki uspeva ustvarjati veliko emotivno sliko za preživetjem in moč umetnosti v vojnih časih.
To je bila lepa popotnica za naslednjo stopnico. Nominacijo za oskarja. A par centimetrov je zmanjkalo in zadnja stopnica ni bila dosežena. Pa nič hudega. Saj nam je ostal film, pred katerim se joče, čeprav se solze ne dajo pojasniti z neko konkretno žalostjo. In ostala je vera. Vera v človeka. Predvsem pa v človeku. Tudi takrat, ko sam nima niti najmanjše misli o bogu.
P.S.
V filmskem pevskem zboru nastopa tudi Mirjana Šajinović, za katero vem, da odlično poje. A to za igralce ni pravilo. Prej izjema. In ena takšnih izjem je tudi Yul Brynner, kateri je del svoje mladosti, po pariških klubih in kabaretih z velikanom ciganskega šansona Aljošo Dimitrijevičem igral in prepeval ciganske pesmi. Ne verjamete? Pa poglejslušajmo video…
Yul Brynner & Aljoša Dimitrijevič – dve gitari
Leta 1984 je v Mariboru svoja vrata odprla večnamenska športna Dvorana Tabor. Svet je prvič videl Terminatorja, Bojan Križaj pa je v imenu vseh športnikov prisegel na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Jure Franko je na istih igrah osvojil prvo zimsko medaljo za Jugoslavijo – srebrno, južnoafriški škof Desmond Tutu pa ”zlato”. Prejel je namreč Nobelovo nagrado za mir. Naravne smrti je umrl voditelj Sovjetske zveze Jurij Vladimirovič Andropov, medtem, ko indijska voditeljica Indira Gandhi ni imela te sreče. Nanjo je bil uspešno izvršen atentat. Tega leta se je rodilo skoraj pol nogometašev, ki danes igrajo za slovensko reprezentanco – Brečko, Handanović, Kirm, Dedić, Stevanović – pa tudi po svetu so luč sveta prvič zagledali sami zvezdniki današnjega nogometa – Carlos Tevez, Andres Iniesta, Arjen Robben, Bastian Schweinsteiger. Glasbeni hit poletja je bila Karma Chameleon v izvedbi Boy Georgea in Culture Cluba, jaz pa sem šel na svoj prvi koncert. In to ravno v našo lepo novo dvorano, ki je še vedno dišala ”po farbi”. Skupina ki je igrala, je v slabih desetih letih ustvarjanja že zdavnaj ujela ritem in se trudila, da ga ulovimo tudi mi. Čeprav smo pri svojih ”sladkih” 16-ih vsi mislili, da smo gospodarji Sveta, z ritmom Michaela Jacksona in polno ”skledo” adrenalina ter testosterona v riti, nas je pevec nastopajoče skupine, ki se nam je v tistem trenutku zdel zelooo star a je vseeno skakal po odru kot kobilica Flip iz risanke Čebelica Maja, dobesedno ”pomalical”. In ko danes že marsikaterega vrstnika slišim reči: ”stari moj, stari smo”, ta Makedonče Ciganče še vedno skače in prepeva in zažiga kot pred 35 leti, ko je začel svojo glasbeno pot. Bravo majstore. Zažigaj še naprej.
P.S.
Aja, pevec ki sem ga predstavil je današnji skriti gost ”Ciganske krvi”. Verjamem da ga vsi dobro poznate. Mislim da celo bolje kot prejšnjega gosta, svetovno znanega in cenjenega jazz kitarista Jean ”Django” Reinhardta. Jap, Cigani so že od nekdaj sinonim za dobro muziko. Nekako v stilu in stihu te prelepe misli: Življenje ni čakanje na konec nevihte… je pouk plesa v dežju. Mhh 
Nalagam ...
ZaROMpotali so