Objave s ključno besedo Rusija

Kim

Če kdaj, potem za našo Kim lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…

Pred štirimi leti nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…

…in ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…


Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: ”ja, saj je moj kuža tudi takšen”, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: ”Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Imam vas rada…” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.

In zdaj… muzika…

Leonsia Erdenko – lumba

Košarka potrebuje Keka

Ma kaj te jaz vem!? Ravnokar sem ves nasršen prišel iz mariborske Dvorane Tabor kjer so ta vikend slovenski košarkarji igrali zadnji pripravljalni turnir pred svetovnim prvenstvom v Istambulu. Pravzaprav v Carigradu. Kaj igrali, lomili so ga kot hudič, ki ga je pravkar ”srat” pritisnilo, pa brezglavo drvi na stranišče, da ne bi kaj v hlače izpustil. S to razliko, da so naši pubeci delovali, kot da jim je kaj v hlače ”vujšlo”. Ne, res. Kakšna igra je to? Ok, če so včeraj proti Rusom še nekako delovali, kot da obvladajo, je danes proti Srbiji in predvsem v petek proti Novi Zelandiji vse skupaj dišalo na ”nimajo pojma”. Eh, stokrat sem si že rekel, da me takšne stvari ne smejo iztiriti, da je fantom potrebno dati priložnost, da se izkažejo, pa tudi selektorju pustiti, da dela v miru brez novinarskega cirkusa okoli sebe. A ne gre.

”Se te nisn neki frdamani idijot, pa da mi fsak sere kak če. Ki so te totega Bečirovića dali za selektora. Pa kaj so fsi prfuknjeni. Okej Boki, okej Dragič, še mlajši Dragič je dobro špilo. Slokar se bori, Jagoda tudi, samo je že malo zmatran od totih let, Klobučar in Zupan tak – tak, Vidmar se še uči, Brezec je nerodn ko moja 96 let stara oma, Lakovič pa fse kaj dobrega v 36 minutah naredi v zadnjih štirih zjebe. In to glih fsakič. Hasan se mi zdi da je skos posran, Udrih… o njem sploh nea vem kaj naj rečem, Sani pa je isti ko Lakovič. Ko da sta jebena enojajčna dvojčka. Joj, kaj pa šele šut. Ko da jim je kaki škilavi roke fkup centriro. In s tem naj tam v Istambuli kaj naredimo? Se se nam bo celi svet smejo. Doma bi rajši fstali, krampe v roke vzeli, pa par rovof skopali. Bi blo več koristi.”

Besede mojega prijatelja Jocota, ki pa skoraj ”držijo vodo”. Ekipa ne funkcionira homogeno. Kot klapa. Včasih se res zdi kot, da  se Memi na trenutke izgubi. In da niti slučajno pubeci ne igrajo ”za selektorja” kot takrat, ko jih je vodil Jure Zdovc. Takrat je bilo čutiti energijo. Ponos. Željo. Zdaj pa… Moti me tudi to… pravzaprav sem zaradi tega žalosten, da kljub svojemu velikemu potencialu tega nikdar ne izkoristimo do konca. Stare zamere se že predolgo vlečejo in razni lobiji že predolgo delujejo v škodo naše reprezentance. Verjetno bo tako tudi po tem svetovnem prvenstvu in samo upam lahko, da bo s tem enkrat konec. Tako malo kot nas je v naši državici (pa kljub temu delamo probleme veliki Rusiji, ki bo kmalu dobila kompleks ”Slovenija”), si ne moremo privoščiti, da ne bi igrali res vsi najboljši. Brata Lorbek, Beno Udrih, pa tudi svojeglavi Saša Vujačić in upokojeni Nesterović, da o poškodovanem Smodišu sploh ne izgubljam besed. Pa še kdo bi se našel. Škoda… škoda… škoda. Vse reprezentance bi lahko dobesedno ”nalomili”. Tudi Američane, pa naj se sliši še tako prevzetno. Ampak…

Hmmm, kljub vsemu bom čez slaba dva tedna iz vsega srca navijal in stiskal pesti za te naše fante. Za katere upam, da bodo dali vse od sebe in se junaško ter s srcem borili do zadnjega atoma moči. Takrat bom ponosen na njih. Tudi, če vse tekme izgubijo.

Odgovor na nasilje

V poznem srednjem veku za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kmalu po prihodu na staro celino so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A kot kaže se je tudi tukaj nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju proti ciganskih zakonov.

Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe ”lepih starih časov” je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. In razvil se je en najpopularnejših športov srednjega veka – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem prej naštetem spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”. Jah, je že tako. Ko si enkrat “in” pač vsi radi ”tučejo” po tebi.

In kako so se Cigani odzvali na vse to? S čarovnijo. V katero so vnašali svoj duh, temperament, občutke, običaje, svoje korenine… Z glasbo. S toni, ki so budili občutke ljudske duše in so postali pravi izvir emocij. Katere se spogledujejo z ljudskim srcem in dušo. To na mojo in našo srečo, hudimano dobro počno še dandanašnji. Bravissimo mojstri!

Tabor uhodit v nebo / Cigani letijo v nebo – Nane Coha