GADŽO

Imeli smo ga. Pred kratkim. V soboto 16.10.2010. Govorim seveda o nogometni tekmi Maribora in Olimpije, ki se je končala z najbolj nepriljubljenim rezultatom 0:0. Vsaj kar se  gledalcev tiče seveda. Kaj sploh reči, ko pa mi  ves čas po glavi roji ena sama beseda. Kaj roji, kipi kot vrela voda še ne zakuhane kave: K.U.R.A.C. Ali drugače povedano: Klavrn Učinek Razpuščenih Akterjev Cirkusa imenovanega – nogomet. In če je to, kar sem gledal v soboto nogomet, potem sem jaz filana paprika. Da ne govorim o tem kako sem se namučil, da sem si to revščino sploh lahko v živo ogledal. Za znoret in koga pretepst. Kot desert  za pomiritev živčkov, ki so kot 1000W subwooferji »fercerali« po vsem telesu.

Pravzaprav sem navzven deloval zelo umirjeno in trezno in sem, če sem iskren, na trenutke presenečal samega sebe. Hmm, najbrž leta delajo svoje in me mati modrost vedno bolj stiska v svoj objem. Ker je bila tekma označena kot tekma visokega rizika, me niso spustili na stadion oz. na mesto, ki so ga posebej uredili za invalide. Baje zaradi varnosti. Zato se je organizator odločil, da nas stlači nekam na sektor G. Ja kje pa je zdaj to? Ko sem slišal »na stari tribuni« se mi je pred očmi v trenutku stemnilo.

Varnostniku razložim, da gor na staro tribuno ne morem sam, da tam ni urejenih stranišč za invalide in da ne mislim celo tekmo gledati moških riti pred seboj  ter vdihovati vonjav podpohorske šmarnice (beri telesnih plinov), ki jih bodo naskrivaj spuščali oni pred mano. Pa nič. Varnostnik je neusmiljen: ukaz je ukaz, predvsem pa gre za vašo varnost. Varnost… pa kaj še! Medtem so mimo mene šle horde mladih in starih, pijanih in usranih, še par mamic in babic, tistih nekaj zakajenih pa sploh nima smisla omenjati. Pred pričetkom tekme so jih ducat že izgnali iz stadiona, pa na milostno prigovarjanje spet spustili nazaj. Ves čas pa  budno pazili, da zraven teh ne bi slučajno ušel še jaz na svojem rumeno-črnem invalidskem vozičku.

Nič. Prižgem cigareto, tekma se je začela, in začnem tuhtati kako mi je priti na stadion. Prižgem drugo cigareto… hmmm, kaj če pa pokličem… In sem ga! Povem kakšna je situacija in ga vprašam, če lahko pokliče… Pa me vpraša: »misliš, da je on tudi na tekmi?« »Ziher stari, ki pa naj bi bil, če pa je derbi!« »Dobro, bom probo!« »Kaj probo, se pa sta te neka frenda!?« »Okej no, ga bom te zaj poklico!« »Hvala stari, pa kak bo, bo.« Ne mine pet minut, ko pride taisti varnostnik in reče: »vas bomo te kar tukaj spustili noter.« Vsaj ena zmaga ta večer. In to moja!!!

Maribor kljub remiju še vedno zaseda 1. mesto na lestvici, Olimpija ostaja na dnu, subwooferji so že zdavnaj ugasnili, G točka… pardon, G sektor se je že tudi prezračil, kar se filane paprike tiče – danes sem jo imel za kosilo. Pa dober tek vsem. Maribor – šampion.