Objave s ključno besedo Maribor
Leta 1984 je v Mariboru svoja vrata odprla večnamenska športna Dvorana Tabor. Svet je prvič videl Terminatorja, Bojan Križaj pa je v imenu vseh športnikov prisegel na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Jure Franko je na istih igrah osvojil prvo zimsko medaljo za Jugoslavijo – srebrno, južnoafriški škof Desmond Tutu pa ”zlato”. Prejel je namreč Nobelovo nagrado za mir. Naravne smrti je umrl voditelj Sovjetske zveze Jurij Vladimirovič Andropov, medtem, ko indijska voditeljica Indira Gandhi ni imela te sreče. Nanjo je bil uspešno izvršen atentat. Tega leta se je rodilo skoraj pol nogometašev, ki danes igrajo za slovensko reprezentanco – Brečko, Handanović, Kirm, Dedić, Stevanović – pa tudi po svetu so luč sveta prvič zagledali sami zvezdniki današnjega nogometa – Carlos Tevez, Andres Iniesta, Arjen Robben, Bastian Schweinsteiger. Glasbeni hit poletja je bila Karma Chameleon v izvedbi Boy Georgea in Culture Cluba, jaz pa sem šel na svoj prvi koncert. In to ravno v našo lepo novo dvorano, ki je še vedno dišala ”po farbi”. Skupina ki je igrala, je v slabih desetih letih ustvarjanja že zdavnaj ujela ritem in se trudila, da ga ulovimo tudi mi. Čeprav smo pri svojih ”sladkih” 16-ih vsi mislili, da smo gospodarji Sveta, z ritmom Michaela Jacksona in polno ”skledo” adrenalina ter testosterona v riti, nas je pevec nastopajoče skupine, ki se nam je v tistem trenutku zdel zelooo star a je vseeno skakal po odru kot kobilica Flip iz risanke Čebelica Maja, dobesedno ”pomalical”. In ko danes že marsikaterega vrstnika slišim reči: ”stari moj, stari smo”, ta Makedonče Ciganče še vedno skače in prepeva in zažiga kot pred 35 leti, ko je začel svojo glasbeno pot. Bravo majstore. Zažigaj še naprej.
P.S.
Aja, pevec ki sem ga predstavil je današnji skriti gost ”Ciganske krvi”. Verjamem da ga vsi dobro poznate. Mislim da celo bolje kot prejšnjega gosta, svetovno znanega in cenjenega jazz kitarista Jean ”Django” Reinhardta. Jap, Cigani so že od nekdaj sinonim za dobro muziko. Nekako v stilu in stihu te prelepe misli: Življenje ni čakanje na konec nevihte… je pouk plesa v dežju. Mhh 
Glede na trenutno situacijo v Mariboru, predvsem zaradi NK Maribora, je nogomet v ”totem mojem mesti” še kar naprej tema pogovorov No.1. Zato en kratki-sladki na njihov račun.
Se pogovarjata dva mariborska Cigana:
- Ej stari, si ču, da pridejo Rolingstonsi v Maribor?
- Ne me jebat, Rolingstonsi? Ma saj je fseeno, ker jim bo Maribor itak 5 komadof zabiu!
Hehehehe, ta kratki-sladki je lepo ”požgečkal” in me dodobra nasmejal. In ko se smejim, se rad še z glasbo poveselim… Priznam, to sem zapisal bolj zaradi rime, ker ure so take, da mi ni ravno do plesa. Smejim se še pa vedno. Lep sobotni dan tudi vam.
Šaban Bajramović – bubamara
Tako, avgust je tu. Moj dopust se je iztekel, delno pa me je minila tudi lenoba zadnjih julijskih dni. A daleč od tega, da sem julij preživel lenobno. Pravzaprav so se mi prijetne stvari začele dogajati že v zadnjih junijskih dneh, kar hitro po turnirju v košarki na vozičkih – Parabasket 2010.
Festival Lent je v tistem času popolnoma razpel svoja krila in z vso gracioznostjo preletaval ves Maribor. Ja, dogajalo se je ful. Kot ljubitelju ciganske glasbe, mi je bil koncert romunske skupine Mahala Rai Banda naravnost pisan na kožo. Urejeni nered – če se izrazim po pisarniško. Trobenta tu, violina tam, pa ritem tolkal… in balkansko ciganska energija, ki je prekrila ves prostor glavnega odra. Pubeci res zažigajo.
K popolni začinjenosti trenutka so pripomogle še vonjave bližnjih roštiljev, ki jih je veter nesramno nosil okoli. Ne, v takšnih trenutkih telo ne miruje. Nevidna sila ga požene v miganje. Roke se širijo, oči zapirajo in padajo še zadnje ovire pred nekontroliranimi kriki zadovoljene duše. Čutiš srečo. Radost. Veselje. Čutiš svobodo potujočih nomadov.
In ta dan je bil šele uvertura v prečudovit julijski mesec. Bolj star, bolj nor? A, a! Bolj star, bolj čuten. Nič pijan. Saj čute je potrebno napiti z lepotami sveta. Takrat so resnično pijani. In takrat si lahko mirne vesti zapoješ tisto: bolje biti pijan, nego star…
Petek. Kako rad bi rekel – končno. A bo danes še precej naporno. Kot je bil praktično cel teden. V mariborskem društvu paraplegikov prirejamo turnir košarke na vozičkih. Parabasket. Sodelovalo bo šest moških ekip. In še ekipa deklet – Bambin iz Sarajeva. Zelo simpatične in prijetne punce. Ki so med vojno v Bosni bile v nepravem času na nepravem mestu.
A življenje gre naprej. Čas se spreminja. Maribor pa bo in je pravo mesto za zabavo. Še posebej v času našega turnirja. Na dan njihovega prihoda se namreč začne ”naš” Festival Lent. To bo še veselo. Do takrat pa garanje. Iskanje sponzorjev in donatorjev. Ter organiziranje in pripravljanje terena za približno sto ljudi. Nikakor ne majhen zalogaj.
Vmes pa še treningi košarke in tekmovanja v atletiki. Ojoj, pa še nogometno prvenstvo se začne. Kdaj bom kaj spal? Že od samega razmišljanja na prihajajoče dni me grabi musklfiber. In če sem iskren, že zdaj komaj čakam, da bo vse za mano. Petek… včasih je bil to dan ”za metek”. Danes pa… mater, staram se. Heh.
Seveda pa brez Ciganov ne gre niti danes. Rabim malo energije. In glasba je tista, ki mi jo da. Še posebej če jo izvajajo veseli, strastni, poskočni madžarski Cigani…
Parno Graszt – este jarok
Hitrost časa in obilica dela dandanes kar nekoliko pretiravata. Človek več ne ve, kje se ga glava drži. In tako se zgodi, da mimogrede pozabi povedati, kar bi ”moral” že pred tednom dni. Ja, koncert Šukarjev prejšnji petek. Nisem ga prešprical. Ampak ni in ni bilo časa, da kaj o njem tudi napišem. Heh, tu smo si s Šukarji nekoliko podobni. Tudi oni so zamujali s svojim koncertom. A nihče jim tega ni vzel za zlo. Zakaj?
No, pa kar lepo po vrsti. Sam sem glede glasbenikov, ki izvajajo cigansko glasbo a niso Cigani vedno rahlo v dvomih. Podobno kot pri belcih, ki igrajo blues. Se mi zdi, da ni tistega momenta trpljenja. Žalosti. Patetike, ki bogati ti dve zvrsti glasbe. Pa sem še enkrat več v življenju podlegel stereotipom. Šukarji so profesionalci. Po drugi strani pa tudi zabavljači, ki so si po prvi pesmi na oder naročili pet pirov. In dve steklenici vode – za otroke.
Čeprav je recesija naredila svoje in je bila dvorana le na pol polna, se sami niso kaj preveč obremenjevali s tem. Pričarali so nam zvoke širne Rusije, note madžarskega čardaša, melodije Moldavije in Romunije, ter nas ”zažgali” s ”Cigani” Juge. Takrat se obiskovalci koncerta že zdavnaj niso več obremenjevali z znamenitim slovenskim stavkom – kaj bodo pa sosedi rekli. Eh, roke so hitele kvišku. Ženske zadnjice so migale levo in desno in samo sem čakal, da po zraku poleti še kak kozarec. A na mojo srečo, je bilo mojim kolesom prizanešeno.
Na koncu si nisem mogel kaj, da se ne bi z njimi še po ”gasilsko” slikal. Bravo mojstri in veliko uspeha ter občinstva na festivalu ”Khamoro” v Pragi.
Nalagam ...
ZaROMpotali so