Objave s ključno besedo Maribor
Ostal sem brez besed. Z veliko grenkobo v svojem srcu. Prizadet. In zelo, zelo žalosten. Kaj je to v ljudeh čudnega? Nesramnega in nevarnega? Užaliti, na najnizkotnejši način, da boli in skeli bolj kot da te kdo zabode z nožem, je kot kaže v tej prelepi deželici postalo nekaj vsakdanjega. Ponižati in ubiti z besedami, za katere veš, da povzročajo le hudo bolečino. Ki vračajo spomine na čas, ko so ljudje zaradi človeške zverinskosti izgubljali življenja. Ostali brez svojih najdražjih. Brata, sestre, sina, hčere, očeta, matere. Svojih ljubljenih.
”Nož, žica, Srebrenica”.
Tako so vzklikali ”moji ljubi Mariborčani” na rokometni tekmi med RK Maribor Branikom in RK Gradačcom iz Bosne. Predvsem mladci, njih deset, ki grozot vojne niso niti povohali. So bili še v plenicah. Morda bi jo morali, smrkavci nagnusni. Ne najdem besed s katerimi bi opisal sram, ki me preveva. Ni me sram, če kdo napiše, da mu Maribor ni všeč. Ker vem, da je lepo mesto. Ni me sram, ko nekdo napiše, da smo spalno mesto. Ker vem, da to ni točno tako, pa vseeno v redu – niti ni tako slabo, da ni prevelikega direndaja. Ni me sram, ko napišejo, da so Viole ponovno naredile pizdarijo. Ker vem, da gre za peščico huliganov, ki ne marajo svojega kluba tako kot velika večina navijačev, ki se ima za tiste prave Viole in ki z celim svojim življem navijajo za ta naš nogometni ponos. A sram me je, ko slišim, kako so navijali ti razvajeni, zafrustrirani adolescentni mariborski prdci. Sram me je pogledati v oči mojim dobrim prijateljem iz Bosne, ki so jim naboji in granate trgale ude in pred očmi pobijale njihove najdražje. Sram!
A kaj, ko moj sram verjetno pri vsem tem ne bo pomagal prav nič. Lahko le upam, da bosanski prijatelji ne bodo teh besed pripisali celotnemu mestu pod Pohorjem. Nas kolektivno obsodili. Čeprav bi si verjetno zaslužili. Saj so naši otroci na nek način naš odsev. Ne vem. Nisem dovolj pameten. Sem pa tako zelo žalosten.
A ni res že skrajni čas, da zaključimo divjaške izgrede na športnih prireditvah?! Da nas ne sramotijo, blatijo, ponižujejo. Vse tiste drugače misleče in čuteče. Ja čas je, da se te človeške kreature s športnih objektov za vedno odstrani. In če ne gre drugače – kaznuje z zaporom. Čeprav bi si izrečene besede zaslužile še kaj drugega kot le zapor. E moj Maribor…
Uh, kako boli… Ampak pustimo zdaj to. Začnimo na začetku.
Torek, 26.07. Slapovi Krke, Hrvaška. Zadnji dan dopusta na morju. Bilo je kratko ali sladko. Sicer pa… vse kar je dobro ne traja dolgo. Tako so vsaj govorili naši ta stari. Verjetno nam ravno zaradi tega ti spomini ostanejo še dolgo v spominu in nas ”hranijo” v težkih trenutkih.
Mater, kako boli…
Sreda, 27.07. Vsepovsod lepo, doma najlepše. In res, vedno ko se bližam Mariboru in se mi pred očmi prikažejo vsi ti naši grički in hribčki, mi v srcu zavriska in zapoje. ”Nad mestom Pohorje stoji, vsi hribčki so vinogradi…” Danes je Pohorje še posebej čarobno, pa čeprav ga v svoj objem stiska gospa megla. A nič bat, škrat Bolfenk ima vse pod kontrolo 
Ma boliiii…
Četrtek, 28.07. Žalosten dan. Še nebo joče z domačimi in prijatelji… 24 let – cvet mladosti. A smrt ne izbira. Naj ti bo rahla zemljica soimenjak.
Petek, 29.07. Življenje piše resnično smešne zgodbe. Greš v zdravilišče po zdravje, končaš v bolnici z zlomljenim zapestjem in zdrobljenim ramenom. Ampak hvala Bogu – živ. In živ, puhast ter z malo jeznoritim pogledom je bil tudi ptiček pred bolnico v Murski Soboti, kamor so odpeljali strica po salti mortale. Je pozabil, da ne šteje več 20 let.
Joj, joj, joj… boli u TPM.
Sobota, 30.07. V življenju je zelo važno, da če le lahko, počni to, kar te veseli. Ne drži se nazaj ali si govori, saj bom… drugič. Morda ta drugič ne pride. Zato… nič čakat! Živi trenutke, živi življenje… Heh, sem danes nekje prebral, da so točni tečni. Morda. Ne vem, ker jaz sem točen zelo redko. Pač, sem bolj balkanske narave. In če bi bil točno ob času na tekmi, ne bi naletel na ti dve prelestni mladenki – vijoličasti medicinski sestri, ki sta delili vijolično kri. Kri, ki spreminja ljubitelje nogometa v navijače NK Maribor in navijače NK Maribor v večne pripadnike mestnega kluba. Če so bile sestre spodaj brez pa ne vem. A žena je ravnokar rekla: vse ob svojem času…
Boli, boli, boli…
Nedelja, 31.07. Marsikdo pravi: mrzim nedeljo zaradi ponedeljka. Meni je pa kar všeč. Ne izpustim je iz rok vse do polnoči. Do tedaj pa…
V eni roki kokice,
v drugi Coca cola.
Ob tebi draga ženkica,
na platnu igra čarovnije…
Še vedno boli…
Ponedeljek, 01.08. Letos je čaranje v modi. In le-te, se je nalezla tudi mati narava. Čara barvito, bogato, duhovito in z izbranim umetniškim okusom. Kot da bi želela ljudi pripraviti na jesenski ”bal pare”, kjer nas bo pogostila z vsemi svojimi sladkimi proizvodi. Tudi z tema dvema micenima jajčevcema iz taščinega vrta.
Potrebujem nekaj proti bolečinam…
Torek, 02.08. Tako, zdaj vsi veste, kaj me že ves čas tako boli. Brrrr, ni bilo prijetno. In to navsezgodaj zjutraj. Prvi. Štiri injekcije. Brušenje treh zob. Phhhh… Še me čaka par neprijetnih stvari. Jebat ga. Za lepoto je treba potrpeti Pa nič hudega, le da gre Maribor jutri naprej. Po celem mestu že danes odmeva: ”Ni predaje!” Jap, nikoli ne zamudi priložnosti, da nekomu poveš, da ga imaš rad
Uuuuh, boli…
Leto je naokrog in v Društvu paraplegikov severne Štajerske ponovno s polno paro pripravljamo mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, ki bo letos že 13. zapovrstjo.
Zato vas vabim, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal od 25. – 26. junija 2011 v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami. Kot zanimivost naj povem, da se bodo letos med seboj pomerili tudi dve ženski ekipi – mariborske Lisičke in sarajevske Bambine, ki igrata košarko na invalidskih vozičkih. In to prvič v Sloveniji.
Več o PARABASKETU 2011 – klik na animacijo
Lahko bi rekli, da človek obrača, nekdo tam zgoraj pa vse lepo opazuje, se žalosti ali smeji na koncu pa obrne kot on želi. Ampak gremo lepo od začetka…
V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend. In to popolnoma po srečnem spletu okoliščin. Zakaj? Še pomnite, da sva z ženo pred leti posnela kratek filmček ”Wild Thing’‘, kjer jaz, kot glavni (in edini ) igralec premagujem arhitektonske ovire naše štajerske prestolnice? Ne? No, tudi pri nama se je nanj usedlo že kar nekaj prahu in sva ga skoraj zapakirala v embalažo pozabe. A je film vendarle ”našel” neke svoje oboževalce in jim vrtal po spominu. In prav ti so mi prigovarjali naj film pošljem na festival, a mi nekako ni dišalo. Že v Sloveniji sem se z njim malce ”nasukal”. Nekaterim se je zdel preveč kaskaderski, pa nevaren na tisoč in en način. Ampak so vztrajali in film toplo priporočili mednarodnemu filmskemu festivalu. Nato je sledil klic organizatorjev. No to pa zdaj ni bil več neki mačji kašelj in film je romal v Beograd. Čez dober mesec dni je prišel drugi klic iz srbske prestolnice. Film BO prikazan na festivalu!! In to ne v revialnem temveč celo v tekmovalnem delu programa. Med 23 filmi (z revialnim delom je bilo skupno prikazanih 40 filmov) z vsega sveta. S treh kontinentov. Iz 13 držav. Med samimi starimi mački dokumentarnega in igranega filma.
Intervju za B92
Naj povem, da sta bila v tekmovalni program uvrščena še dva slovenska filma. In sicer film ”Brez”, režiserja Matjaža Fištravca, kjer ima glavno vlogo verjetno vsem nam znani Mirko Lebar, prvi človek brez nog, ki se je povzpel na najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (če izvzamemo gore Kavkaza) in pa film ”Besede onkraj vidnega”, režiserja Matjaža Latina, ki pa je bil na žalost zaradi zapletov okrog podnapisov naknadno premeščen v revialni del. Oba filma sta odlična in mirno lahko rečem, da so Štajerci izredno lepo in z močno pripovedjo zastopali slovenske barve.
Seveda sva bila z ženo izredno prijetno presenečena tudi nad povabilom organizatorja naj se festivala na njihove stroške osebno udeleživa. Hmm, super a pot ni kratka in potrebno je kar nekaj ”šoldov”… saj veste… bencin, cestnine. In tukaj je na pomoč prijazno priskočila Zveza paraplegikov Slovenije. Oba s soprogo sva z veseljem vzkliknila le še: Beograd, prihajava! Pazi se naju
Tu pa se začnejo besede iz začetka: V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend… In mimogrede osvojila srca Beograjčanov, ki so nama podelili Nagrado občinstva.
Kaj sploh dodati na to? Preprosto – življenje je lepo… še posebej, če imaš prijatelje Hvala vsem.
Od kod so prišli? Kam so namenjeni? Pojma nimam. A naj jim bo pot posejana s srečo. In glasbo, s katero so mi danes polepšali nekoliko popoldanskih trenutkov. Sonce je grelo stare kosti, glasba pa… Eh, ta je pognala kri.
Kako malo je potrebno, da človek spet gleda na svet v barvah. Za trenutek postoji ter zajame zrak s polnimi pljuči. In z nasmeškom na ustnicah odide svojim nalogam igrivo naproti. Svet je lep. Le opaziti in sprejeti ga moramo.
V Mariboru na Grajskem trgu
Imeli smo ga. Pred kratkim. V soboto 16.10.2010. Govorim seveda o nogometni tekmi Maribora in Olimpije, ki se je končala z najbolj nepriljubljenim rezultatom 0:0. Vsaj kar se gledalcev tiče seveda. Kaj sploh reči, ko pa mi ves čas po glavi roji ena sama beseda. Kaj roji, kipi kot vrela voda še ne zakuhane kave: K.U.R.A.C. Ali drugače povedano: Klavrn Učinek Razpuščenih Akterjev Cirkusa imenovanega – nogomet. In če je to, kar sem gledal v soboto nogomet, potem sem jaz filana paprika. Da ne govorim o tem kako sem se namučil, da sem si to revščino sploh lahko v živo ogledal. Za znoret in koga pretepst. Kot desert za pomiritev živčkov, ki so kot 1000W subwooferji »fercerali« po vsem telesu.
Pravzaprav sem navzven deloval zelo umirjeno in trezno in sem, če sem iskren, na trenutke presenečal samega sebe. Hmm, najbrž leta delajo svoje in me mati modrost vedno bolj stiska v svoj objem. Ker je bila tekma označena kot tekma visokega rizika, me niso spustili na stadion oz. na mesto, ki so ga posebej uredili za invalide. Baje zaradi varnosti. Zato se je organizator odločil, da nas stlači nekam na sektor G. Ja kje pa je zdaj to? Ko sem slišal »na stari tribuni« se mi je pred očmi v trenutku stemnilo.
Varnostniku razložim, da gor na staro tribuno ne morem sam, da tam ni urejenih stranišč za invalide in da ne mislim celo tekmo gledati moških riti pred seboj ter vdihovati vonjav podpohorske šmarnice (beri telesnih plinov), ki jih bodo naskrivaj spuščali oni pred mano. Pa nič. Varnostnik je neusmiljen: ukaz je ukaz, predvsem pa gre za vašo varnost. Varnost… pa kaj še! Medtem so mimo mene šle horde mladih in starih, pijanih in usranih, še par mamic in babic, tistih nekaj zakajenih pa sploh nima smisla omenjati. Pred pričetkom tekme so jih ducat že izgnali iz stadiona, pa na milostno prigovarjanje spet spustili nazaj. Ves čas pa budno pazili, da zraven teh ne bi slučajno ušel še jaz na svojem rumeno-črnem invalidskem vozičku.
Nič. Prižgem cigareto, tekma se je začela, in začnem tuhtati kako mi je priti na stadion. Prižgem drugo cigareto… hmmm, kaj če pa pokličem… In sem ga! Povem kakšna je situacija in ga vprašam, če lahko pokliče… Pa me vpraša: »misliš, da je on tudi na tekmi?« »Ziher stari, ki pa naj bi bil, če pa je derbi!« »Dobro, bom probo!« »Kaj probo, se pa sta te neka frenda!?« »Okej no, ga bom te zaj poklico!« »Hvala stari, pa kak bo, bo.« Ne mine pet minut, ko pride taisti varnostnik in reče: »vas bomo te kar tukaj spustili noter.« Vsaj ena zmaga ta večer. In to moja!!!
Maribor kljub remiju še vedno zaseda 1. mesto na lestvici, Olimpija ostaja na dnu, subwooferji so že zdavnaj ugasnili, G točka… pardon, G sektor se je že tudi prezračil, kar se filane paprike tiče – danes sem jo imel za kosilo. Pa dober tek vsem. Maribor – šampion.
Nalagam ...
ZaROMpotali so