Objave s ključno besedo Langa
”Bolje z biciklom na kurbarijo, kot z mercedesom na delo”… Tej posrečeni izjavi je precej blizu tudi moje razmišljanje. Ne o kurbariji. In tudi o delu ne. Pač pa o nečem, kar je človeku ob rojstvu dano a včasih po čudnem spletu okoliščin žal tudi odvzeto. Govorim o hoji. O korakih, ki so človeku tako zelo samoumevni, da se jih dostikrat niti ne zaveda. Še manj veseli. Včasih celo godrnja, koliko mora prehoditi… pa kako ga potem bolijo noge… in frdacani musklfiber… da o kakšnih glivicah niti ne govorim. Jah … vse to in še več, je povezano z nogami. V bistvu s hrbtenjačo in kot laski tankimi živčki, ki vse to kontrolirajo in uravnavajo. Hja in če se pri teh drobcenih nitkah in hrbtenjači kaj zalomi… pretrga… polomi… prekine… nacefra… obstaja zelo velika verjetnost, da se od tistega trenutka dalje samo še voziš. Kot gospod. Hec. Daleč od tega.
Pri vsem telo skoraj ne trpi toliko, kot trpi psiha. In hočeš-nočeš se znajdeš tam, kjer ni muh – ”v riti”. Vendar se s časom, tem vsesplošnim ranocelnikom, nekako le prebiješ do spoznanja, da je življenje kljub temu pisana torta z veliko sladke čokolade. A nekje v malih možganih ves ta čas kljuva in rije kot orlov kljun v meso sveže ujetega zajca preprosto vprašanje: kaj če pa… Eeee, tu se začne moja filozofija bicikla in mercedesa, kurbarije in dela. Namreč, sam zagovarjam tezo, da se je bolje dobro voziti (kurbarija), kot pa slabo hoditi (delo).
Pa daleč od tega, da bi zgubil kakšno voljo ali upanje. Ne. Ampak dokler ne shodi Frank Williams – Formula 1, tako dolgo sam ne bom verjel raznim ”jajcam” o operacijah v Moskvi, Pekingu, Nišu in kaj vem še kje pri milem bogu, za samim hrbtom. Jok brate, odpade. A o tem nima smisla razpredati na dolgo in široko. Dodal bom le dva zapisa iz časopisov. Enega sem pred več kot petnajstimi leti izrezal iz Dela, drugi je iz lanskoletne novembrske revije Science Illustrated. Presodite sami.
Naj povem še to, da je v vsem tem vmesnem času med tema dvema člankoma o tej temi bilo skoraj z identičnimi besedami napisano toliko člankov, da bi se z vloženo energijo, ki je nastajala, pa ob vsem tem klofanju po tipkah, manjša vas sigurno grela celo hudo zimo. Ker smo pač ljudje z željo po celovitosti in ker nam tisto silno kljuvanje po možganih cefra še ostale živčke, skoraj vedno zdravo za gotovo verjamemo napisanim besedam.
A kot, da to ne bi bilo dovolj veliko samomučenje, ljudje s poškodovano hrbtenjačo znova in znova zbirajo silne denarce za odrešilne in za nas navadne smrtnike pregrešno drage operacije v Pekingu, Moskvi… Ej, že prej sem rekel: ni stvar v denarju. Williams… Williams, on ima denarja. Da bi si lahko jebeni Peking pripeljal na svoje dvorišče, če bi bilo kanček možnosti za uspeh. A ga trenutno ni. Žal. In Frank se še vedno samo vozi. Kot mi vsi – paraplegiki, tetraplegiki… Jaz pa si še dalje govorim: Saj bo. Enkrat. Ko bo E.T. spet prišel na obisk.
Vesoljčku v pozdrav
Saša Lendero & Langa – ljubim Cigana Jana
Jodljijuhej, upam, da bo šlo tako naprej. Po vsem videnem ni nikakršne panike, da se moja želja ne bi uresničila. In glede na prepolne tribune našega novega nogometnega stadiona, tudi želja prenekaterega Slovenca. Pravljica se nadaljuje. Slovenija ”šiba” naprej. Nič se ni za bat’. Mladi igralci trkajo na vrata. Me nič ne skrbi trenutna (ne)forma Korena in Novakovića. Še manj ”strokovni” pogledi ”strokovnjakov”, ki so pred tekmo ”šimfali” Keka, kako je ”že” lahko vpoklical v ekipo Iličića, pa Vršiča…in še bi se našlo. Enkrat za vselej si naj vsi ti kvazi ”selektorji” dobesedno zabijejo v glavo, da je Kek preprosto in enostavno – car. Na kvadrat.
Kakor so carji tudi vsi fantje, ki so še enkrat več pustili srce na igrišču. Čeprav je bila tekma le prijateljska, so ponovno ”trgali” do konca. Če ne gre enemu, mu pomagajo drugi. Veličina teh fantov in veličina Keka, ki jim je vcepil to miselnost ter iz prejšnjih let tako pogrešano zmagovalno mentaliteto, je vedno znova očitna. Seveda pa tudi veličina slovenskih navijačev. Samo želim si lahko, da bo enako tudi takrat, ko ”rožice” ne bodo tako zelo cvetele. Kajti šele v slabem se zrnje loči od plevela. Pravi navijač od navadnega pozerja. Porazi so sestavni del igre. Nihče ne zmaguje večno. A verjamem (čeprav se sliši evforično), da bo tudi takrat po stadionih odmevalo: kdor ne skače, ni Slovenc, hej, hej, hej… Sam bi dodal: pubeci in Kek – špilajte tak naprej!
Pa dajmo eno po domače
Langa – sunac
Glede na našo majhnost je izgleda že tako, da tudi posebni trenutki pridejo vsake kvatre enkrat. Ko Slovenci stopimo skupaj. In smo ponosni. Srečni. Tudi malo evforični. Pa nič zato. Imamo vso pravico. Ko bi jo vsaj lahko večkrat uporabili in izkoristili.
Saj ne rečem, da drugače nismo ponosni, da smo Slovenci. Vendar je danes, ob zmagi slovenske nogometne reprezentance, biti Slovenec veliko drugače. Nabito z emocijami, da kar pokamo po šivih. Se objemamo med seboj kot bratje in sestre. Da se še Trubar, Prešeren in Cankar družno smejijo iz svojih grobov.
Danes smo prav gotovo vsi za enega in en za vse. Hvala fantje. Hvala za kvalifikacije. Hvala za Rusijo. Hvala za današnjo zmago. Kdor ne skače, ni Sloven’c, hop, hop, hop…
In ob tem vseslovenskem slavju, še malo slovenskih Ciganov. Ni dvakrat za reči, da tudi oni danes niso skakali v ritmu polke.
Langa – sohajarau
OK, izraz Romi je resda uraden naziv za enega najbolj diskriminiranih narodov v Evropi. Toda meni je naziv Cigani ljubši. Kot neka nostalgija njihovega do nedavnega nomadskega življenja, strasti in temperamenta, iznajdljivosti, norčavosti in patetike ob žalostnih trenutkih. Med mojimi večjimi glasbenimi idoli je tudi žal že pokojni Šaban Bajramović. Velikan ciganske glasbe. Kralj. In Kralj je nekoč na zastavljeno vprašanje “ali Rom ali Cigan” odgovoril “jaz sem Cigan in prepevam ciganske pesmi”. Torej – Cigani. Razčiščeno. Vsaj z moje strani. In Šabanove tudi.
Velikanu v spomin – Langa: belo odelo i zlatan zub
In en odličen članek na temo Rom ali Cigan: A šunen Romalen – Dragi moji Cigani!
Nalagam ...
ZaROMpotali so