Objave s ključno besedo Esma Redžepova
Cigan Džej dela izpit za avto. V nekem trenutku hladn ko špricer pelje mimo znaka STOP.
Inštruktor poskoči, kot da bi ga elektrika stresla in pravi: Ej, ej, ej, stoj Džej, počasi! Kakšen znak je to?
Džej, spet mrtvo hladen, odgovori: Aluminijast! Zakaj? Se vrnema po njega?
Esma Redžepova & Mahala Rai Banda – Čaje Šukarije
Ko sem zadnjič zapisal, kako sem skeptičen glede glasbenikov, ki niso Cigani in izvajajo cigansko glasbo, češ da niso zmožni igrati odlično cigansko glasbo, moram priznati, da kljub mojim dvomom obstajajo. Ne-ciganski izvajalci, ki jim duša preprosto poje cigansko. Eden takšnih je bil sigurno Stevo Teodosievski. Pokojni mož Esme Redžepove, ki ni bil Cigan. Bil je Makedonec. A Esma je vedno rekla: Res, da je bil Gadžo. Ampak Gadžo z veliko cigansko dušo.
In prav on je odkril Esmo, se z njo poročil in kasneje skupaj z njo spravil na glasbeno pot številne ”izgubljene” Cigančke. Vrnil jim je njihovo cigansko dušo in jih naučil igrati. Da lahko sami izrazijo vso energijo in lepoto, ki jo premore njihova človeška bit. Po načelu, če hočeš, da reven človek ne bo lačen en dan, mu daj ribo. Če pa hočeš, da ne bo prosjačil, kradel ali bil vedno lačen, ga nauči loviti ribe.
Kar se glasbe tiče, so Cigani odlični učenci. Treba je vedeti, da se njihova glasba skozi stoletja ni zapisovala. Prenašala se je po sluhu. Iz generacije v generacijo. In se po spominu in občutku prilagajala publiki. In, ko slišite Cigana igrati na violino, točno veste kaj nam violina ”govori”. Veste kdaj se iskreno veseli. In kdaj neutolažljivo joče.
V čem je velika skrivnost, ko brez kakršnegakoli razloga jočem ob igranju pesmi dželem, dželem? Skrivnost, ki zbudi moje emocije in zareže v mene močneje in globlje kot samurajski meč? Ne vem. A s svojo glasbo so me popolnoma očarali. Jap, življenje bi šlo naprej tudi brez nje. In svet bi obstajal še naprej. Vendar ne bi bil isti. Bila bi praznina.
Halgato – scena iz filma
Pred leti je v mariborskem Narodnem domu nastopila Esma Redžepova. Prvič po…, no saj niti ne vem, če je že kdaj prej. In vprašam svojo Aleksandro (karte sem seveda že kupil), če se mi bo pridružila na koncertu. Sladke sanje. Ona te glasbe ne mara. Za njo je to cigu-migu. Basta! Pa sem vprašal svojega dobrega prijatelja Braneta, če gre on z mano na en super, super koncert. Kdo igra? Ja Esma, kraljica ciganske glasbe. ”Eh stari, kaj se ti je že čist prpelalo. Tam bojo ja sami cigeci. Te pa mija dva na sredi. Se niti spiz… neoma mogla če bo ratala kaka gužva.” Komaj sem ga prepričal, da jih bo le peščica, da bo vse na malce višjem kulturnem nivoju in dodal, da oni svoje glasbe ne cenijo tako kot mi, ostala raja. Rečeno – storjeno.
Glede gledalcev ciganske narodnosti sem imel prav. Bilo jih je točno deset. Dvorana pa polna do zadnjega kotička. Malo sem ga pogledal, tako izpod obrvi in zazdelo se mi je, da je kar zadovoljen, da se je dal prepričati. Nato pa eksplozija. Ki je vsaj zame dosegla vrhunec ob izvedbi pesmi Dželem, dželem. Luči so ugasnile. Popolna tema. Soj žarometov je obsijal samo Esmo. Počasi, v ritmu melodije, se je premikala proti nama z Branetom ter obstala pred nama. Sedaj smo bili obsijani vsi trije. Pela je samo za naju. Njen glas in duša in mimika telesa in srce in žalost in sreča in jok in smeh in vse naenkrat je začelo pot po mojem telesu. Dlake so stale pokonci kot oneta pohotno potrebnih vojakov pred katerimi je ravnokar defilirala prsata blondinka. Po hrbtenici pa se je začela pretakati elektrika zaradi katere sem prvič po nesreči, ki me je prikovala na invalidski voziček imel občutek, da bom shodil. Popolnost. In verjetno bi tudi shodil. A se je pesem prej končala.
Tako, prvi blog napisan, prvi video naložen, vi pripravljeni, jaz pa že zdaj skoraj v solzah. Pa začnimo. 3 – 2 – 1 – play.
Esma Redžepova – dželem, dželem
Nalagam ...
ZaROMpotali so