Objave s ključno besedo ciganska kri
Leta 1984 je v Mariboru svoja vrata odprla večnamenska športna Dvorana Tabor. Svet je prvič videl Terminatorja, Bojan Križaj pa je v imenu vseh športnikov prisegel na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Jure Franko je na istih igrah osvojil prvo zimsko medaljo za Jugoslavijo – srebrno, južnoafriški škof Desmond Tutu pa ”zlato”. Prejel je namreč Nobelovo nagrado za mir. Naravne smrti je umrl voditelj Sovjetske zveze Jurij Vladimirovič Andropov, medtem, ko indijska voditeljica Indira Gandhi ni imela te sreče. Nanjo je bil uspešno izvršen atentat. Tega leta se je rodilo skoraj pol nogometašev, ki danes igrajo za slovensko reprezentanco – Brečko, Handanović, Kirm, Dedić, Stevanović – pa tudi po svetu so luč sveta prvič zagledali sami zvezdniki današnjega nogometa – Carlos Tevez, Andres Iniesta, Arjen Robben, Bastian Schweinsteiger. Glasbeni hit poletja je bila Karma Chameleon v izvedbi Boy Georgea in Culture Cluba, jaz pa sem šel na svoj prvi koncert. In to ravno v našo lepo novo dvorano, ki je še vedno dišala ”po farbi”. Skupina ki je igrala, je v slabih desetih letih ustvarjanja že zdavnaj ujela ritem in se trudila, da ga ulovimo tudi mi. Čeprav smo pri svojih ”sladkih” 16-ih vsi mislili, da smo gospodarji Sveta, z ritmom Michaela Jacksona in polno ”skledo” adrenalina ter testosterona v riti, nas je pevec nastopajoče skupine, ki se nam je v tistem trenutku zdel zelooo star a je vseeno skakal po odru kot kobilica Flip iz risanke Čebelica Maja, dobesedno ”pomalical”. In ko danes že marsikaterega vrstnika slišim reči: ”stari moj, stari smo”, ta Makedonče Ciganče še vedno skače in prepeva in zažiga kot pred 35 leti, ko je začel svojo glasbeno pot. Bravo majstore. Zažigaj še naprej.
P.S.
Aja, pevec ki sem ga predstavil je današnji skriti gost ”Ciganske krvi”. Verjamem da ga vsi dobro poznate. Mislim da celo bolje kot prejšnjega gosta, svetovno znanega in cenjenega jazz kitarista Jean ”Django” Reinhardta. Jap, Cigani so že od nekdaj sinonim za dobro muziko. Nekako v stilu in stihu te prelepe misli: Življenje ni čakanje na konec nevihte… je pouk plesa v dežju. Mhh 
Nogomet, nogomet, nogomet… Pa ga dajmo vsaj do jutri malo na stranski tir. Saj ne, da bi to hotel. Nogomet preprosto obožujem. A včasih je potrebno spregovoriti še o čem drugem kot samo o najvažnejši postranski stvari na svetu. Pssst, če mi žena prej ne bi stala za hrbtom, bi napisal najvažnejši stvari na svetu sploh, tako pa… . Jah, kompromisi… Tudi brez njih ne gre. Že zaradi samega miru v hiši. In daljinca v roki. Vsaj v času nogometnega prvenstva. Hehe.
Pa se dajmo danes spoznati z novim junakom sage ”Ciganska kri”. Rojenim v Belgiji. Kljub temu, da je človek že več kot 57 let v ”krtovi deželi”, ga veliko ljudi, obožuje še danes. Predvsem pa posnema pri igranju kitare. Na način, ki ga je izumil sam. Verjetno se to ne bi zgodilo, če ne bi vmes posegla teta nesreča, ki ga vsekakor ni ”šparala”. Ko je napolnil svojih ”sweet 18”, je v požaru, ki je zajel njegovo prikolico utrpel težke opekline. Zaradi njih je imel dlje časa paralizirano desno nogo, na levi roki pa sta mu skoraj popolnoma zgorela dva prsta. Kaj je to pomenilo za mladega kitarista, si lahko predstavljate sami. A brat mu je kupil novo kitaro. In za ”jaz buden” se je začela nova era. Sila uspešna. Naučil se je igrati s preostalimi tremi prsti in ”žgal” akorde kot še nihče pred njim. Cigarete pa tudi. Na ”malem milijonu” njegovih slik, ki jih najdete na spletu, je le kakšna kjer je brez ”čika” v ustih. A super dobre glasbe to ne moti, mar ne!? Osebno sem mnenja, da jo celo malo ”zazelha”. Ji da tisti pravi ”požar”
Da se ne ponavljam in kot zadnjič zapišem neke stvari pod točke, vam kar povem, da je ”jaz buden” prevod njegovega vzdevka v ciganščini in da čez 17 ur Slovenija igra proti Angliji. Biti ali ne biti. Mi budni, bomo videli jutri.
P.S.
Ops, pa sem skoraj pozabil omeniti, da sem zadnjič predstavil bolgarskega boga, ki sliši na ime Hristo Stoičkov. ”Vžgimo” eno z bolgarskimi Cigani njemu v čast… in meni za dušo
Karandila & Maya – dželem, dželem
Če sem za sebe mislil, da sem ”full” krvni mešanec, potem za današnjega skritega gosta lahko rečem, da je ”über” mešanec. Po njegovih žilah se je pretakala kri švicarskih, mongolskih, ruskih, židovskih, romunskih, madžarskih in ciganskih prednikov. Kar ga je naredilo za enega najbolj eksotičnih hollywoodskih igralcev svojega, pa tudi današnjega časa.
No, zgornja slika tega mogoče ne kaže. Vendar je dodana ravno z razlogom, da vas majčkeno zmede. Ko sem povprašal svojo ženo, kdo bi tip lahko bil, je le skomignila z rameni. Nato pa dejala: le ustnice so mi nekak znane. Kot, da bi bile od… Hhh…in je ugotovila. Vsa čast.
Rodil se je kot Julij Borisovič leta 1915, v takrat še Carski Rusiji. Zelo rad je imel glasbo. In bil izredno hvaljen kitarist in pevec. Del svoje mladosti, ki jo je izživel v Parizu, je po pariških klubih in kabaretih z velikanom ciganskega šansona Aljošo Dimitrijevičem igral in prepeval ciganske pesmi. Skupaj sta leta 1967 objavila album “The Gypsy and I: … ……. Sings Gypsy Songs”. Nastopal je tudi v cirkusu. Na trapezu. Ter bil na 1. Svetovnem kongresu Ciganov proglašen za prvega (honorarnega) predsednika Ciganov. Na funkcijo je bil zelo ponosen. Obdržal jo je vse do svoje smrti 10.10.1985. Ubile so ga cigarete oz. rak na pljučih. Zaradi tega je zadnje mesece svojega življenja skoraj vso svojo energijo usmeril v propagiranje življenja brez tobaka.
Tako, verjamem, da sem vam postregel z veliko podatki ter vam ne bo težko ugotoviti, kdo pri šmentu je ta tip. Če pa le ne bo šlo… Ja nič, čakat do naslednjega tedna. Kot je bilo potrebno počakati na odgovor za kung-fu nogometaša. Ki se glasi – Eric Cantona.
Elvis Presley! Odgovor, ki sem vam ga dolžan od prejšnjega ponedeljka. Odgovor za katerega sem vas spraševal v prejšnjem zapisu ”Ciganska kri”. Verjamem, da je marsikdo vedel za koga gre. Verjamem pa tudi, da sem jih veliko z odgovorom presenetil. Še več pa verjetno z odkritjem Elvisovih korenin. Kdo bi si mislil. A ne? Vendar kot sem že večkrat dejal, ljudje ne izbiramo kje se bomo rodili. In komu se bomo rodili.
Ob tem se vedno spomnim besed Johna Lennona, ki je rekel: pustite otrokom, da živijo kot hočejo, saj niso sami krivi, da so se rodili. Kot tudi naslednja oseba s Top liste Ciganov ni ”kriva”, da se je rodila – Ciganom. In kakšna ironija. Kot Elvisa, so tudi njega klicali ”Kralj”. Ga spoštovali. Predvsem pa oboževali. No, saj ga še danes. Pa čeprav je že davnega leta 1997 obesil nogometne čevlje na klin in se posvetil filmskemu igralstvu in režiji.
Rodil se je 24. maja 1966, v Marseillu. Njegov prvi nogometni klub je bil Auxerre, zadnji Manchester United. S slednjim je v petih letih osvojil kar štiri naslove angleške Premier lige. V Manchestru je hitro zaslovel. Pravzaprav je postal pravcata navijaška ikona. Navijači so ga leta 2001 izbrali za najboljšega igralca stoletja, že mnogo prej pa ga začeli klicati ”King”.
V svoji karieri je s svojim nogometno nenogometnim obnašanjem večkrat prišel v spor s trenerji, francosko nogometno zvezo in navijači nasprotnih klubov. Zelo znan prizor, ki so ga leta in leta predvajali na TV ekranih se je zgodil na tekmi Manchesterja proti Crystal Palacu, kjer je ”King” s pravim kung-fu udarcem brcnil nasprotnega navijača in ga nato napadel še s pestmi. Po tem incidentu je bila sklicana novinarska konferenca, kjer je ”Kralj” novinarjem na njihov namig, da bodo odslej budno spremljali njegovo obnašanje, odgovoril: Galebi sledijo ribiški ladji, ker pričakujejo, da bodo z njih v morje priletele sardine. Hehe, po moje je bil bolj kapetan ribiške ladje, ki je sam odločal, kdaj se bodo galebi mastili s sardinami. In čeprav je že 13 let od tega kar je nehal igrati nogomet, na stadionu v Manchestru še vedno odmevajo pesmi njemu v slavo. Bil in ostal je King.
Forever Manchester United – and his name is …….
Če ste si prejšnji ponedeljek ogledali ponujeno povezavo skrivnostne osebe, o kateri je bilo govora, potem veste kdo je. Če strani niste obiskali, vam povem, da sem predstavil Charlie Chaplina. Presenečeni? Še bolj boste verjetno danes, ko vam bom predstavil Kralja. Glasbe in filma. No…sam sem že bil.
Za dečka na sliki je kraljica ciganske glasbe Esma Redžepova dejala: ”Bil je Cigan. Jaz to vem. Čeprav o tem ni nikdar govoril, je bil.” Kraljica že ve, kaj govori. Govoril pa je tudi Bob Dylan. Pravzaprav pel. V svoji pesmi, ki jo je napisal po srečanju z NJIM – Went to See the Gypsy. Tukaj je še dejstvo, da je leta 2008 završalo po vsem svetu. Revija ”Gypsy Roma Traveller History Month Magazine” je junija tega leta na svojih straneh objavila nekoliko znanih in predvsem znamenitih oseb, katere je ”bogatila” ciganska kri. Med njimi se je znašel tudi naš junak. Z dejstvom ali je na tem kaj resnice ali ne, se jaz ne bom ukvarjal. Naj le rečem, da so argumenti ZA precej trhli. Na moje veliko presenečenje, pa še bolj argumenti PROTI. Zanesljivega odgovora ni. Tako, kot malček na sliki ni nikoli dejal, da je Cigan, tega tudi nikdar ni zanikal. Ve pa se, da je oboževal kikirikijevo maslo in banane. In da so njemu v čast v ZDA leta 1993 izdali spominsko poštno znamko. Ki je, mimogrede, še danes med najbolj prodajanimi znamkami vseh časov. Vsaj v ZDA. Ter, da so ga tudi po smrti, 16.08.1977, srečali še kar nekajkrat. Sam bi dodal le star slovenski pregovor, ki pravi: kjer je dim, je tudi ogenj. In v primeru našega današnjega gosta oči od vsega tega dima že pošteno pečejo. Gasilcev pa od nikoder.
Bob Dylan – Went To See The Gypsy
P.S.
Ste že ugotovili za koga gre? Ne? Nič bat, naslednji ponedeljek boste že vedeli.
Vedno znova me preseneča dejstvo, da je veliko ljudi, ki po vsesplošnih merilih veljajo za uspešne, znane, spoštovane in ljubljene, pravzaprav ciganskega rodu. Ja… že kar vidim nestrpneže, ki govorijo: ”Dobro no, on je drugačen, pa čeprav je Cigan…”. Eh, ne ga ”sračkat”. Če ti je nestrpnost v krvi, potem boš nestrpen tudi do ”čefurjev”, pa do črncev in invalidov. Mili ti ne bodo niti preveč suhi, kaj šele debeli. Spet drugi ti bodo smrdeli, ali pa bodo preveč nadišavljeni. In tako nestrpnost raste vse do nestrpnosti do sebe in lastne nestrpne riti. Zakaj je temu tako nestrpnež verjetno ne ve niti sam. Pravzaprav sem prepričan, da so mu to nestrpnost privzgojili njegovi starši. Sram naj jih bo!
Povsem drugače je zagotovo tistim, ki se znajdejo na spisku teh nestrpnežev. Verjamem, da je prav to, večstoletno zatiranje, preganjanje in sovraštvo velik razlog, da Cigani pogosto prikrijejo svojo kri.
Zato bom na blogu redno predstavljal zanimive, uspešne, svetovno znane ljudi, po katerih se pretaka vsaj kanček ciganske krvi. Vem, da za marsikoga sploh ne boste verjeli ali pa ne boste hoteli verjeti, da je temu tako.
Pa si oglejmo prvega…
Ste ga prepoznali? Velikega, nepozabnega kralja nemega filma? Sam se dejstva, da njegove žile polni tudi ciganska kri, ni sramoval. Na to je bil celo zelo ponosen. Kar je tudi zapisal v svoji avtobiografski knjigi ”The Skeletons in the Cupboard”. Rodil se je v Londonu, 16. aprila 1889. Leta 1914 se preseli v ZDA. Tam ostane do leta 1952, ko se poveča gonja proti njemu. Obsojen komunizma se odreče bivanju v ZDA. In se preseli v Švico, kjer živi vse do svoje smrti, 25. decembra 1977.
Vam je vsaj malo jasno, kdo bi to lahko bil? Odgovor vam zaupam naslednji ponedeljek, ko bom predstavil še enega glasbeno-filmskega ”boga” ciganskega rodu. Če res ne morete počakati na odgovor do naslednjega ponedeljka in si morate v hipu potešiti svojo radovednost, si lahko ogledate njegovo uradno spletno stran 
. Presenečeni?
Nalagam ...
ZaROMpotali so