V nebesih se srečajo Nemec, Japonec in Cigan. Kmalu se med njimi razvije debata, na kakšen način so sploh umrli.
Prvi pove Nemec: Kupil sem novega BMW-a, sedemko, se zaletel v betonsko ograjo in umrl. Nato svojo zgodbo pove še Japonec: Kupil sem novega Nissana GTR, se zaletel v električni drog in umrl. Pa oba pogledata Cigana in ga vprašata: no, kako pa si ti prišel sem?
In odgovori Cigan: Hja, z ženo in deco smo prodali fse kaj smo meli in s totim gnarom kupli Fičeka… pol smo pa pocrkali od lakote.
Hehehe, verjamem, da je to ”štorija” polovice Slovencev. Samo da je avto, vse ostalo ne šteje… 
Sončni zahod - Umag
Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.
Aha dih jemajoče trenutke je potrebno izkoristiti. Si privoščiti njihovo čarobnost. Se jih naužiti, ko se dogaja. Ma ne… ne mislim na nič velikega in nič pretresljivega. A tudi tiste majhne, majceno micene trenutke je potrebno dobro zagrabiti in se z njimi pomaziliti. Zapreti oči in skorajda meditirati z nasmeškom na ustnicah, kajti lepi, dih jemajoči trenutki dandanes niso pravilo. Prej izjema. Velika. In še te izjeme ponavadi s supersonično hitrostjo spustimo mimo sebe, kot dirjajoč avto na avtocesti, ki nam nervozno meče dolge luči in zahteva, da se mu čim prej umaknemo. Pač že kam. Samo da nas ni pred njim. In tako se velikokrat, na žalost, obnašamo tudi do sebe. Se prehitevamo po levi in desni strani, drvimo, bežimo, hitimo. In velikokrat niti ne vemo kam. Kam, pri milem Bogu? Kam? Jah, otroci bi kaj hitro našli odgovor; v drekaham. In ne bi bili daleč od resnice. A če bi se vsaj za drobcen trenutek zaustavili, se umirili in svobodno zajeli globoko v pljuča čisti zrak, prisluhnili srcu in dovolili, da duša spregovori… ja, takrat bi nam ta trenutek s svojo čarobnostjo jemal dih. Zagotovo. In če mi porečete, da sem sanjač… bom sanjal naprej!
P.S.
Očaral me je Kras. Očarala okolica in kraji, skozi katere sva se z ženo vozila iz Umaga k prijateljici na obisk v Branik pri Novi Gorici. Čeprav majhni jesenski utrinki, so name delovali mogočno. Mistično. Čarobno. Dih jemajoče
Dutovlje
Kopriva
Križ
Štanjel
V-A-U! Z tem vzklikom vam kar takoj povem, pravzaprav zakričim, kaj si mislim ob svojem štiridnevnem obisku Krakova. Mesta, ki je bilo dolga leta prestolnica Poljske in kraja, kjer so pokopani prav vsi poljski kralji.
Verjetno je presenečenje še toliko bolj izrazito, ker sem pričakoval nekakšno post komunistično mesto, sivo, zloženo in založeno z bloki socialistične arhitekture, predvsem pa v globoki depresiji zaradi preteklih časov, še bolj pa zaradi današnjih, hudih recesijskih. Heh, vat a mistejka aj mejka Mesto diha. S polnimi pljuči. Z neverjetno energijo pozitivizma, ki se ga kot gripe kaj kmalu nalezeš tudi sam. In čeprav ni ravno mesto po meri invalida in čeprav so me velikokrat nosili po stopnicah in v tramvaje kot mačka v žaklju, me to ni zmotilo, da se ne bi lepot naužil tudi sam. V trenutku je bila pozabljena vsa dolga vožnja od Maribora do Krakova in od vožnje že kar boleča ta zadnja. Pozabljeno je bilo vse nerviranje, ko smo zašli in se dobesedno iskali sredi velike Poljske, kjer še nakajeni in od vodke zadeti modeli niso vedeli kako in kaj in so nam enostavno svetovali – glejte table . In pozabljeno je bilo polžje premikanje in mali milijon obvozov okoli mestnih gradbišč, ki so nas čakali prav na koncu poti. Jah, tudi to je Krakov.
A ta energija. Ta prelepa čarovnica, ustvarjena iz dela starega mesta in mladega življa nam je po hitrem postopku dobesedno raztegnila nasmeh čez ustnice. Drugače tu ne gre. Mesto živi pozno v noč. Pravzaprav v jutro. In zdi se, ko da bi bili vsi prebivalci Krakova študentje, ki zjutraj malce dalje pospijo, popoldne iz vsega grla kričijo – legalizirajte marihuano in se zvečer zakadijo v trgovinice z alkoholom, ki so odprte prav vseh 24 ur, diskoteke in kafiče, kjer ni nikakršna redkost slišati tudi ritme vsepovsodprisotnegagospoda Bregovića. Hehe… Potem pa ti spi, če lahko In, da ne bo kakšne pomote, ne vsak, pač pa vsak četrti prebivalec tega mesta je – študent.
Ja, Krakov… premalo košev za smeti, preveč stopnic za mene, vendar čudovito star-mlad. In arhitekturno neverjetno bogat. Vreden vsakega ogleda. Toplo priporočam!!!
Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, Črnogorci po novem pa tudi Makedonci. Kaj bo našemu Slovenceljnu šport. Naj raje pridkano dela in molči, da po tazadnji ne dobi. V redu!
A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Zakaj naši košarkarji ne premorejo srca in želje Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstvih. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da revež ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to nikoli ne bodo postali.
Ok, šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Noga ali roka kaj hitro zadrhti. A potrebno je vsaj malo pokazati, za koga ti bije srce. Športnikom, ki se povabilu nastopanja ali igranja za reprezentanco ne odzovejo (in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog), bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki.
Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma. Je ponos in je predvsem ČAST!
Ciganski par, Lakatoš in Urfeta, preživljata svoj dopust v ZDA v Teksasu. In ker si je Lakatoš že od nekdaj silno želel imeti kavbojske škornje, si le-te kupi in z njimi ponosno prikoraka v hotel. Vstopi v sobo in takoj vpraša Urfeto, če na njem opazi kaj drugačnega. Ona ga pogleda in odgovori: Ne.
Lakatoš, kar malce začuden, reče: Si dobro pogledala? Daj še enkrat!
Urfeta pogleda še enkrat in reče: Ne! Nič!
Užaljeno oddrvi Lakatoš v kopalnico, se sleče in pridrvi ponovno v sobo samo s škornji na nogah ter vpraša: Kaj pa ZDAJ? Opaziš kaj drugačnega?
Urfeta nejevoljno pogleda še enkrat in reče: Kaj bi naj bilo drugačnega? Visi ti danes, visel je včeraj, pa tudi jutri bo visel.
Ves besen se Lakatoš zadere: Pa ti sploh veš zakaj visi?
Urfeta: Ne vem!
Lakatoš: Zato, ker gleda moje nove kavbojske škornje!
Urfeta, z zamišljenim pogledom reče: Eh, Lakatoš moj… ne škornje, moral si kupiti klobuk. Klooobuk!
Uh, kako boli… Ampak pustimo zdaj to. Začnimo na začetku.
Torek, 26.07. Slapovi Krke, Hrvaška. Zadnji dan dopusta na morju. Bilo je kratko ali sladko. Sicer pa… vse kar je dobro ne traja dolgo. Tako so vsaj govorili naši ta stari. Verjetno nam ravno zaradi tega ti spomini ostanejo še dolgo v spominu in nas ”hranijo” v težkih trenutkih.
Mater, kako boli…
Sreda, 27.07. Vsepovsod lepo, doma najlepše. In res, vedno ko se bližam Mariboru in se mi pred očmi prikažejo vsi ti naši grički in hribčki, mi v srcu zavriska in zapoje. ”Nad mestom Pohorje stoji, vsi hribčki so vinogradi…” Danes je Pohorje še posebej čarobno, pa čeprav ga v svoj objem stiska gospa megla. A nič bat, škrat Bolfenk ima vse pod kontrolo
Ma boliiii…
Četrtek, 28.07. Žalosten dan. Še nebo joče z domačimi in prijatelji… 24 let – cvet mladosti. A smrt ne izbira. Naj ti bo rahla zemljica soimenjak.
Petek, 29.07. Življenje piše resnično smešne zgodbe. Greš v zdravilišče po zdravje, končaš v bolnici z zlomljenim zapestjem in zdrobljenim ramenom. Ampak hvala Bogu – živ. In živ, puhast ter z malo jeznoritim pogledom je bil tudi ptiček pred bolnico v Murski Soboti, kamor so odpeljali strica po salti mortale. Je pozabil, da ne šteje več 20 let.
Joj, joj, joj… boli u TPM.
Sobota, 30.07. V življenju je zelo važno, da če le lahko, počni to, kar te veseli. Ne drži se nazaj ali si govori, saj bom… drugič. Morda ta drugič ne pride. Zato… nič čakat! Živi trenutke, živi življenje… Heh, sem danes nekje prebral, da so točni tečni. Morda. Ne vem, ker jaz sem točen zelo redko. Pač, sem bolj balkanske narave. In če bi bil točno ob času na tekmi, ne bi naletel na ti dve prelestni mladenki – vijoličasti medicinski sestri, ki sta delili vijolično kri. Kri, ki spreminja ljubitelje nogometa v navijače NK Maribor in navijače NK Maribor v večne pripadnike mestnega kluba. Če so bile sestre spodaj brez pa ne vem. A žena je ravnokar rekla: vse ob svojem času…
Boli, boli, boli…
Nedelja, 31.07. Marsikdo pravi: mrzim nedeljo zaradi ponedeljka. Meni je pa kar všeč. Ne izpustim je iz rok vse do polnoči. Do tedaj pa…
V eni roki kokice,
v drugi Coca cola.
Ob tebi draga ženkica,
na platnu igra čarovnije…
Še vedno boli…
Ponedeljek, 01.08. Letos je čaranje v modi. In le-te, se je nalezla tudi mati narava. Čara barvito, bogato, duhovito in z izbranim umetniškim okusom. Kot da bi želela ljudi pripraviti na jesenski ”bal pare”, kjer nas bo pogostila z vsemi svojimi sladkimi proizvodi. Tudi z tema dvema micenima jajčevcema iz taščinega vrta.
Potrebujem nekaj proti bolečinam…
Torek, 02.08. Tako, zdaj vsi veste, kaj me že ves čas tako boli. Brrrr, ni bilo prijetno. In to navsezgodaj zjutraj. Prvi. Štiri injekcije. Brušenje treh zob. Phhhh… Še me čaka par neprijetnih stvari. Jebat ga. Za lepoto je treba potrpeti Pa nič hudega, le da gre Maribor jutri naprej. Po celem mestu že danes odmeva: ”Ni predaje!” Jap, nikoli ne zamudi priložnosti, da nekomu poveš, da ga imaš rad
Uuuuh, boli…
Nalagam ...
ZaROMpotali so