ROMijada
Jodljijuhej, upam, da bo šlo tako naprej. Po vsem videnem ni nikakršne panike, da se moja želja ne bi uresničila. In glede na prepolne tribune našega novega nogometnega stadiona, tudi želja prenekaterega Slovenca. Pravljica se nadaljuje. Slovenija ”šiba” naprej. Nič se ni za bat’. Mladi igralci trkajo na vrata. Me nič ne skrbi trenutna (ne)forma Korena in Novakovića. Še manj ”strokovni” pogledi ”strokovnjakov”, ki so pred tekmo ”šimfali” Keka, kako je ”že” lahko vpoklical v ekipo Iličića, pa Vršiča…in še bi se našlo. Enkrat za vselej si naj vsi ti kvazi ”selektorji” dobesedno zabijejo v glavo, da je Kek preprosto in enostavno – car. Na kvadrat.
Kakor so carji tudi vsi fantje, ki so še enkrat več pustili srce na igrišču. Čeprav je bila tekma le prijateljska, so ponovno ”trgali” do konca. Če ne gre enemu, mu pomagajo drugi. Veličina teh fantov in veličina Keka, ki jim je vcepil to miselnost ter iz prejšnjih let tako pogrešano zmagovalno mentaliteto, je vedno znova očitna. Seveda pa tudi veličina slovenskih navijačev. Samo želim si lahko, da bo enako tudi takrat, ko ”rožice” ne bodo tako zelo cvetele. Kajti šele v slabem se zrnje loči od plevela. Pravi navijač od navadnega pozerja. Porazi so sestavni del igre. Nihče ne zmaguje večno. A verjamem (čeprav se sliši evforično), da bo tudi takrat po stadionih odmevalo: kdor ne skače, ni Slovenc, hej, hej, hej… Sam bi dodal: pubeci in Kek – špilajte tak naprej!
Pa dajmo eno po domače
Langa – sunac
Vsega lepega je enkrat konec. Tako je bilo tudi v nedeljo, 27.06.2010, ko se je zaključil tradicionalni, tokrat že 12. Mednarodni turnir košarke na vozičkih katerega Društvo paraplegikov severne Štajerske prireja v počastitev slovenskega državnega praznika Dneva državnosti. Čeprav 12. po vrsti je bil letošnji turnir za društvo nekakšna prelomnica pri organiziranju tega dogodka. Predvsem zaradi novih ljudi, ki so se lotili organizacije. In ta je bila za prvič na izredno visokem nivoju. Res je, da bi lahko nekatere stvari bile narejene še bolje, kjer mislim predvsem na medijsko pokritost turnirja, vendar je bil odziv nastopajočih in ostalih gostov tako zelo pozitiven, da lahko mirne vesti pohvalim tako organizacijo, kot organizatorje turnirja.
Na turnirju je sodelovalo 6 ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini. V skupini A so se za čim boljšo uvrstitev spopadle ekipe RBM Flink Stones iz Graza (Avstrija), KKI Broda iz Slavonskega Broda (Hrvaška), ter ekipa gostiteljev DPSŠ iz Maribora. V drugi skupini so tekmovale ekipe KIK Sane iz Sanskega Mosta in KIK Zmaja iz Gradačca (obe iz BIH), ter KK Stela iz Zagreba (Hrvaška). Za obe skupini so bili značilni presenetljivi rezultati, ki so samo tekmovanje naredili še toliko bolj zanimivo. Tako je o končni uvrstitvi v skupini B odločala koš razlika, ki je med prvim in tretjim znašala le štiri točke. Zares razburljiva in tesna odločitev. V skupini A sta ekipi DPSŠ in Flink Stones rutinirano opravili z ekipo Broda iz Sl. Broda, ter s tem napovedali izjemno medsebojno borbo. Le ta je zaključila sobotni del tekmovanja. Žal z zmago ekipe iz Avstrije.
V nedeljo ob 9.00 zjutraj se je tekmovanje ponovno začelo. Kljub občutku, da bo tekma med Brodom in Stelo le revijalnega pomena, se igralci Broda s tem niso strinjali. Hrabro so se upirali favorizirani Steli, izgubili le za štiri točke, ter tako na najlepši možni način napovedali razburljivo nedeljsko tekmovanje. In res. Med ekipama DPSŠ in Gradačcem, ki sta nastopili naslednji je potekala borba na vsakem centimetru igrišča. Polčas se je končal neodločeno 23:23. Drugi polčas je bolje pričela ekipa iz BIH. Čeprav so se domačini z vsemi silami trudili spreobrniti rezultat v svojo korist, jim kljub temu, da so za kratek čas celo povedli, to ni uspelo. Ekipa Gradačca je zmagala za pet točk.
Po tej izredno razburljivi in s strani gledalcev precej bučni tekmi, je organizator pripravil ekshibicijski dvoboj med igralkami košarke na vozičkih, Bambinami iz Sarajeva (BIH), ter ”Veterani” DPSŠ, ki so nekoč obvladovali to prelepo igro izpod obročev. Čeprav so nekoliko počasnejši kot pred leti, lahko brez zadržkov rečem, da jo obvladajo še danes. Veteranom sta na poti k zmagi pomagala tudi naša najmlajša igralca košarke na vozičkih Urban Iršič in Matej Mali. Nato je sledil veliki finale. Ki je bil na žalost vseh prisotnih še najmanj razburljiv, saj je izgledalo kot da so igralci iz ekipe Flink Stones iz Graza vso svojo moč in večji del sreče izčrpali v sobotni tekmi proti DPSŠ. Sana jih je v finalu dobesedno ”povozila”. Končni izid 28 : 63 za Sano pove vse. A kljub temu so oboji po zvoku sirene, ki je označila konec tekme, igrišče zapuščali nasmejani predvsem pa zadovoljni.
Za konec naj povem, da je turnir s svojim obiskom počastila županja občine Slovenska Bistrica ga. Irena Majcen, katera je tudi uradno odprla turnir. Da je ekipo iz Gradačca oba dni bodril g. Fadil Imširović, župan občine Gradačac, naš gost in prijatelj, kateri je izrazil svoje veliko navdušenje nad izvedbo turnirja. Da je otvoritev z harmoniko in Avsenikovo Golico ”začinil” Rok Žunko.1 Da smo se našemu bivšemu dolgoletnemu sodelavcu predvsem pa današnjemu dragemu prijatelju Emilu Kaiserju zahvalili za njegovo delo v DPSŠ in mu za ves vložen trud pri organizaciji prejšnjih turnirjev podarili sliko slikarke, ki riše z nogami, Angele Medved. Da so pri izvedbi sodelovali mnogi volonterji, donatorji in sponzorji brez katerih bi bila izvedba turnirja izredno težka in da sta nas v nedeljo s svojim obiskom počastila še predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije Gregor Gračner ter selektor slovenske članske košarkarske reprezentance Memi Bečirović, ki sta ekipam tudi podelila pokale. S proglasitvijo najboljšega igralca turnirja Lulzima Osmanaja iz ekipe DPSŠ iz Maribora in z željo ekipam po varni poti domov, se je dvodnevni mednarodni turnir košarke na vozičkih z glasnim aplavzom vseh nastopajočih zaključil in na ta način organizatorje še dodatno vzpodbudil, da s turnirjem nadaljujejo tudi naslednje leto.
P.S.
Ker načne organizacija takšnega turnirja, kljub končnemu veselju in tudi ponosu, kar nekaj živcev, je zame glasba Ciganov ravno tista prava ”tabletka”, ki me drži pokonci. Dajmo danes razigrat svojo dušo z enim ciganskim hip, hopom. Hehe, sem bil še sam presenečen, ko sem ugotovil, da svojo glasbo prepletajo tudi s tem stilom. Pa nej slabo 
Gipsy.cz – romano hip hop
- sin našega košarkarja Marjana – Abeta ↩
Nisem jezen, niti razočaran. Samo žalosten. In v prsih nekaj boli. Zaradi naših nogometnih pubecov, ki že ves čas dokazujejo, da zna tudi koklja hudimano kljuniti. Kaj pomaga 40.000 registriranih klubov, če ne nadigra 30.000 registriranih igralcev. Kaj vsi silni milijoni dolarjev, če srce ne špila. Popolnoma nič. Srce je zmagovalec. Dokler bo tako, bodo tudi mali veliki in zaradi tega hodim po svetu z dvignjeno glavo.
Oto prepeva o toplih julijskih nočeh. Sam si zraven prepevam junijske noči, pa čeprav niso bile nič kaj tople. A so naši nogometaši poskrbeli, da so nas grele tudi drugače. Hvala jim za to.
Oto Pestner – tople julijske noči
Če vam bom rekel, da so to nogometaši Rome, boste verjetno najprej pomislili, da mi je petkova adrenalinska nogometna tekma (SLO-ZDA) popolnoma ”popapala” možgane. Najbrž boste nekateri skušali zavrteti številko zavoda za duševno in živčno bolne v Hrastovcu (saj veste… tam kjer je tisti lepi beli grad 
), ko vam bom rekel, da so zelo podobni španskemu Athletic Bilbau. In ko bom povedal, da gre za nogometni klub, ki deluje v Sloveniji, me boste v mislih najbrž v ”belem jopiču že trpali v avto”. A če želite izvedeti kdo ali kaj sploh je ta špansko-italijansko-slovenski klub, me pustite, da razložim.
Zakaj Athletic Bilbao? Ker podobno kot v njihovem klubu tudi v tem igrajo samo doma vzgojeni igralci. Pri njih sami Baski, tu vsi po vrsti Cigani. Na kar so izjemno ponosni. Zakaj Roma? Ker se pač tako imenujejo. NK Roma – klub 1. Medobčinske nogometne lige Murska Sobota. Prekmurski rdeči vragi – zaradi barve dresov. Pravzaprav skoraj fluorescentno rdeči. Barva za katero sami pravijo, da je bolj živa in da jim bolj paše. Ker so pač sami malo bolj črni 
.
In tako se Baranje, Cenerji, Horvati in tu pa tam kakšen Pestner z vso svojo cigansko pesniško dušo kot virtuozi travnatih površin, trudijo ”postaviti” svojo vas s 500 in še nekaj dušami – na zemljevid Slovenije. In jim kar uspeva je treba priznati. Sem že v marsikateri gostilni, kjer seveda ne manjka nogometnih strokovnjakov, slišal govoriti o njih. V pozitivnem smislu. Čestitam.
Ker se že vse giblje v ritmu nogometnega prvenstva, bom tudi jaz nadaljeval s tem plesom. Z novim nogometnim genijem. Še eno legendo ciganske krvi, ki so ga v njegovi domovini klicali Kamata. Po naše Bodalo. In res je bil pravo bodalo in rezilo nasprotnikovih golov in mrež. Vse do leta 2003, ko je kariero igralca zamenjal za veliko manj uspešno kariero trenerja.
Kot nogometaš je največ tekem odigral za špansko Barcelono. 213 krat je oblekel dres katalonskega velikana in v tem času zabil 109 golov. V svoji domovini, za katero je zbral 83 nastopov in dal 37 zadetkov, je bil kar 5 krat izbran za najboljšega nogometaša leta. Čaščen pa ni bil le doma. Navkljub temu, da je bil prgast, jeznorit, svojeglav in z zelo težkim karakterjem.
Nesramni genij, ki je leta 1989 dobil ”zlato kopačko” za najboljšega ”golgeterja” v Evropi, je bil poznan in spoštovan po vsem svetu. V najboljših časih so novinarji o njem pisali, da ga branilci lahko zaustavijo le s pištolo. Na nogometnem SP leta 1994 v ZDA, je postal še najboljši strelec nogometnega prvenstva. A na prestolu je imel družbo. Rusa Olega Salenka. Ni ga jezilo. Še manj motilo. Že pri osvojitvi naslednje titule in to še istega leta, je na vrhu kraljeval popolnoma sam. Kot najboljši igralec Evrope.
P.S.
1. Na sliki zgoraj – kopačke, s katerimi je zabil svoj 100-ti gol za FC Barcelono.
2. Prgast – po SSKJ pomeni neprijeten, zoprn.
3. V prejšnjem prispevku ”Ciganska kri” sem predstavil – Yul Brynnerja.
4. Še 3 dni do druge tekme Slovenije na SP v JAR.
Glede na našo majhnost je izgleda že tako, da tudi posebni trenutki pridejo vsake kvatre enkrat. Ko Slovenci stopimo skupaj. In smo ponosni. Srečni. Tudi malo evforični. Pa nič zato. Imamo vso pravico. Ko bi jo vsaj lahko večkrat uporabili in izkoristili.
Saj ne rečem, da drugače nismo ponosni, da smo Slovenci. Vendar je danes, ob zmagi slovenske nogometne reprezentance, biti Slovenec veliko drugače. Nabito z emocijami, da kar pokamo po šivih. Se objemamo med seboj kot bratje in sestre. Da se še Trubar, Prešeren in Cankar družno smejijo iz svojih grobov.
Danes smo prav gotovo vsi za enega in en za vse. Hvala fantje. Hvala za kvalifikacije. Hvala za Rusijo. Hvala za današnjo zmago. Kdor ne skače, ni Sloven’c, hop, hop, hop…
In ob tem vseslovenskem slavju, še malo slovenskih Ciganov. Ni dvakrat za reči, da tudi oni danes niso skakali v ritmu polke.
Langa – sohajarau
Nalagam ...
ZaROMpotali so