ROMijada
Vsako leto vlagamo ogromno truda v obveščanje in reklamiranje našega Parabasketa, vendar nam do zdaj nekako ni uspelo privabiti večjega števila gledalcev. Kljub temu, da gre za verjetno najbolj atraktivno, adrenalinsko in hitro igro s katero se ukvarjajo ljudje z invalidnostjo, prepolno lepih potez in akcij, ki tistim redkim prisotnim jemljejo dih.
Za igro, ki po svetu polni športne dvorane z navijači in igro, ki na Paraolimpijadah velja za vrhunec celotnega tekmovanja. Ja, v svetu ta igra nekaj šteje. Pri nas pa… Ok, tistih nekaj ”familijarnih mandeljcev”, ki si bolj zaradi našega prigovarjanja in tečnarjenja pridejo ogledati kakšno tekmo, se na koncu sami sprašujejo, zakaj je temu tako.
Igra se jim dopade. Jih navdušuje in očara. Na trenutke pa jih naredi celo malenkost nervozne, saj ne morejo verjeti vsemu videnemu. Namreč, da se lahko nekdo z vozičkom s takšno vnemo in hitrostjo dobesedno preganja po terenu, hkrati pa obvladuje žogo in na koncu še zadene koš. Če mu nasprotnik seveda dovoli 
Kajti košarka na vozičkih je zraven vse svoje lepote tudi precej ”groba”. Ja! Ne manjka zaletavanj, čelnih trčenj in kaskaderskih padcev. Vse pa seveda v okvirju fair playa.
A gledalcev vseeno ni. Reklame pa toliko, da teče preko glave. Pomagajo nam časopisi, lokalne radijske in TV postaje, elektronski mediji… Vabila vsako leto pošljemo vsaj na 500 do 1000 naslovov, predvsem tistim, ki jih poznamo vsaj malenkost. Pa nič. Letos smo, še enkrat več, poskusili ponovno s plakati, v preteklosti smo delili flajerje po šolah in počeli vse mogoče, da bi privabili vsaj nekaj ljudi, ki niso naši domači (njim seveda velika HVALA za vso podporo). Pa ne gre. Kot zakleto. In to s črno magijo. Nič. Niente. Nothing. Nada. U tri PM baš ništa
A ker upanje umre zadnje, smo tudi mi še vedno optimistično razpoloženi in verjamemo, da bo drugo leto ob našem turnirju dvorana Tabor polna.
Do fula
Mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, katerega vsako leto organizira Društvo paraplegikov severne Štajerske in bo tokrat že 14. zapovrstjo, smo morali zaradi Evropskega prvenstva skupine B v Laškem prestaviti na drug termin in sicer na 09. in 10. junij 2012.
Kljub temu smo se v DPSŠ potrudili in izkoristili situacijo, ko državne reprezentance zaključujejo s svojimi pripravami na evropsko prvenstvo in jih povabili na turnir v Maribor, ki smo ga tokrat poimenovali ”PARABASKET – balkansko pred evropskim”. Zakaj? Ker bo ob ekipi Maribora na turnirju sodelovalo kar pet državnih reprezentanc iz bližnje regije in sicer reprezentance Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije in Srbije.
Zato vas vabimo, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami.
Leto je naokrog in v Društvu paraplegikov severne Štajerske ponovno s polno paro pripravljamo mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, ki bo letos že 13. zapovrstjo.
Zato vas vabim, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal od 25. – 26. junija 2011 v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami. Kot zanimivost naj povem, da se bodo letos med seboj pomerili tudi dve ženski ekipi – mariborske Lisičke in sarajevske Bambine, ki igrata košarko na invalidskih vozičkih. In to prvič v Sloveniji.
Več o PARABASKETU 2011 – klik na animacijo
Ali ste že slišali za košarko na invalidskih vozičkih? Da? Pa ste si jo že kdaj ogledali? Po televiziji? No, s fanti iz naše ekipe smo se odločili, da jo predstavimo čim širšemu krogu ljudi. Zato bomo z novim letom ustvarili blog, ga poimenovali PARABASKET in se zeeeeelo trudili, da vas seznanimo s to atraktivno igro. Saj smo se trudili že doslej. Prirejali mednarodne turnirje, pa ulične turnirje trojk, vabili na oglede tekem po radiu in televiziji. A ker je v današnjem času tako zelo cool, da zadevo predstaviš tudi na spletu, bomo storili še ta korak.
Predstavili bomo igralce, malo starejše zgodovine tega adrenalinskega športa in predvsem aktualna dogajanja, ki jih bo v naslednjem letu kar precej. Upam, da bomo zmogli. Malo se šalim. Smo namreč zelo nabiti z kondicijo, kar nekoliko otroško razposajeni in vneti zagovorniki starega izreka: nič nas ne sme presenetiti. Bomo raje presenečali vas, se zelo veselili, če nas boste na blogu obiskali, pustili kak komentar in nas prišli vzpodbujat na kakšno našo tekmo. Do takrat pa veliki, športni pozdrav…
…in veseli, razposajeni Šukarji
Šukar – Keme merav
Za marsikoga, ki igro opazuje s strani se zdi šahovska igra dolgočasna. A igralci šaha bi to trditev kategorično zanikali. Tudi sam. Čeprav sem daleč od kakega resnega igralca šaha. Ga pa rad igram. Spomnim se dni, ko smo s prijatelji “z dvorišča” po cele dneve brcali žogo. Ne vem od kod sta se vzela dva starejša gospoda, ki sta na bližnjih lesenih mizicah začela igrati šah. Mi nogomet, onadva šah. In počasi smo “špilali” samo še šah. Bilo je kar hecno videti, ko smo na dvorišče pridrveli s šahom namesto z žogo v rokah. Zraven pa še s kakšno šahovsko knjigo, kjer smo se učili predvsem začetnih otvoritvenih “fint” s katerimi smo poskušali čim prej premagati nasprotnika. Seveda ta sistem ni dolgo “vzdržal vode”. Potrebno je bilo še kaj več šahovskega znanja. Počasi so se začeli kazati tudi rezultati. Pri vseh. Kar naenkrat nas je začel obdajati neki poseben sij. Ponos. Hja, nenadoma smo vsi po vrsti začeli premagovat glave družin. Naše ateje. Starejše brate. Mame pa tako ali tako z “zavezanimi okami”. No, je pa res, da mame ponavadi tudi kaj dosti šaha niso igrale. Figure so že znale premikat a kaj drugega od mam ni bilo za pričakovat.
Na splošno je veljalo, da ženske te igre ravno ne obvladajo. Ženske pa šah? Pfff! Katerikoli dam kraljico in še trdnjavo prednosti, pa jo z “levo roko” premagam. Ja, ja, pač najstniško “moško duvanje”. Sicer pa, o moških prvakih smo lahko brali v časopisih, revijah, poslušali na radiu in gledali po televiziji. Naši šahovski idoli so bili Capablanca, Aljehin, Vidmar, Spasski in seveda malce odpiljeni Bobby Fischer, tudi Karpov, ki pa meni (čeravno ne vem zakaj) ni bil nikoli všeč. Kdo pa je takrat poznal Elizabeto Bikovo ali Nono Gaprindašvili? Od nas nihče. Pa sta obe bili ženski šahovski prvakinji. Kasneje se je gledanje (predvsem nas laikov) na ženske v šahovskem svetu začelo spreminjati. Prišle so sestre Polgar. Kot za šalo so premagovale tudi moške kolege. In nato se pojavi Aleksandra Kostenjuk.
Ko je bil Bobby Fischer pred leti zaprt v japonskih zaporih, se je njegov najhujši “sovražnik” Boris Spasski ponudil, da bi mu krajšal dneve v celici z igranjem šaha. Pa je Fischer rekel: “Kaj mi bo Spasski v celici? Med Rusi menda šahira neka deklica čudovite lepote. Aleksandra Kostenjuk – njo mi pripeljite, ne pa Spasskega, ki sem se ga v življenju že dovolj nagledal.”
Kar hitro so Aleksandro začeli primerjati z Ano Kurnikovo. In govoriti, da je Aleksandra za šah to, kar je Kurnikova za tenis. Pomota. Vsaj v nečem je veliko boljša. Septembra 2008 je v Nalčiku, baje najbolj nevarnem mestu sveta, v borbi z 14-letno kitajsko čudežno deklico Hou Yifan osvojila naslov svetovne prvakinje. Tako so Rusi po 46 letih ponovno dobili šahovsko prvakinjo, šahisti svojo šahovsko kraljico, ves ostali svet pa novo modno lepotico.
Pa mi naj še kdo reče, da pamet in lepota ne moreta skupaj z roko v roki in da se zarečenega kruha ne poje – največ.
Ena nežna pesmica… za Aleksandro
Sare e Roma – Mar Djandja
Imeli smo ga. Pred kratkim. V soboto 16.10.2010. Govorim seveda o nogometni tekmi Maribora in Olimpije, ki se je končala z najbolj nepriljubljenim rezultatom 0:0. Vsaj kar se gledalcev tiče seveda. Kaj sploh reči, ko pa mi ves čas po glavi roji ena sama beseda. Kaj roji, kipi kot vrela voda še ne zakuhane kave: K.U.R.A.C. Ali drugače povedano: Klavrn Učinek Razpuščenih Akterjev Cirkusa imenovanega – nogomet. In če je to, kar sem gledal v soboto nogomet, potem sem jaz filana paprika. Da ne govorim o tem kako sem se namučil, da sem si to revščino sploh lahko v živo ogledal. Za znoret in koga pretepst. Kot desert za pomiritev živčkov, ki so kot 1000W subwooferji »fercerali« po vsem telesu.
Pravzaprav sem navzven deloval zelo umirjeno in trezno in sem, če sem iskren, na trenutke presenečal samega sebe. Hmm, najbrž leta delajo svoje in me mati modrost vedno bolj stiska v svoj objem. Ker je bila tekma označena kot tekma visokega rizika, me niso spustili na stadion oz. na mesto, ki so ga posebej uredili za invalide. Baje zaradi varnosti. Zato se je organizator odločil, da nas stlači nekam na sektor G. Ja kje pa je zdaj to? Ko sem slišal »na stari tribuni« se mi je pred očmi v trenutku stemnilo.
Varnostniku razložim, da gor na staro tribuno ne morem sam, da tam ni urejenih stranišč za invalide in da ne mislim celo tekmo gledati moških riti pred seboj ter vdihovati vonjav podpohorske šmarnice (beri telesnih plinov), ki jih bodo naskrivaj spuščali oni pred mano. Pa nič. Varnostnik je neusmiljen: ukaz je ukaz, predvsem pa gre za vašo varnost. Varnost… pa kaj še! Medtem so mimo mene šle horde mladih in starih, pijanih in usranih, še par mamic in babic, tistih nekaj zakajenih pa sploh nima smisla omenjati. Pred pričetkom tekme so jih ducat že izgnali iz stadiona, pa na milostno prigovarjanje spet spustili nazaj. Ves čas pa budno pazili, da zraven teh ne bi slučajno ušel še jaz na svojem rumeno-črnem invalidskem vozičku.
Nič. Prižgem cigareto, tekma se je začela, in začnem tuhtati kako mi je priti na stadion. Prižgem drugo cigareto… hmmm, kaj če pa pokličem… In sem ga! Povem kakšna je situacija in ga vprašam, če lahko pokliče… Pa me vpraša: »misliš, da je on tudi na tekmi?« »Ziher stari, ki pa naj bi bil, če pa je derbi!« »Dobro, bom probo!« »Kaj probo, se pa sta te neka frenda!?« »Okej no, ga bom te zaj poklico!« »Hvala stari, pa kak bo, bo.« Ne mine pet minut, ko pride taisti varnostnik in reče: »vas bomo te kar tukaj spustili noter.« Vsaj ena zmaga ta večer. In to moja!!!
Maribor kljub remiju še vedno zaseda 1. mesto na lestvici, Olimpija ostaja na dnu, subwooferji so že zdavnaj ugasnili, G točka… pardon, G sektor se je že tudi prezračil, kar se filane paprike tiče – danes sem jo imel za kosilo. Pa dober tek vsem. Maribor – šampion.
Nalagam ...
ZaROMpotali so