ROMijada

Parabasket 2013

V A B L J E N I

Uganka – kako privabiti gledalce?

Vsako leto vlagamo ogromno truda v obveščanje in reklamiranje našega Parabasketa, vendar nam do zdaj nekako ni uspelo privabiti večjega števila gledalcev. Kljub temu, da gre za verjetno najbolj atraktivno, adrenalinsko in hitro igro s katero se ukvarjajo ljudje z invalidnostjo, prepolno lepih potez in akcij, ki tistim redkim prisotnim jemljejo dih.

Za igro, ki po svetu polni športne dvorane z navijači in igro, ki na Paraolimpijadah velja za vrhunec celotnega tekmovanja. Ja, v svetu ta igra nekaj šteje. Pri nas pa… Ok, tistih nekaj ”familijarnih mandeljcev”, ki si bolj zaradi našega prigovarjanja in tečnarjenja pridejo ogledati kakšno tekmo, se na koncu sami sprašujejo, zakaj je temu tako.

Igra se jim dopade. Jih navdušuje in očara. Na trenutke pa jih naredi celo malenkost nervozne, saj ne morejo verjeti vsemu videnemu. Namreč, da se lahko nekdo z vozičkom s takšno vnemo in hitrostjo dobesedno preganja po terenu, hkrati pa obvladuje žogo in na koncu še zadene koš. Če mu nasprotnik seveda dovoli :) Kajti košarka na vozičkih je zraven vse svoje lepote tudi precej ”groba”. Ja! Ne manjka zaletavanj, čelnih trčenj in kaskaderskih padcev. Vse pa seveda v okvirju fair playa.

A gledalcev vseeno ni. Reklame pa toliko, da teče preko glave. Pomagajo nam časopisi, lokalne radijske in TV postaje, elektronski mediji… Vabila vsako leto pošljemo vsaj na 500 do 1000 naslovov, predvsem tistim, ki jih poznamo vsaj malenkost. Pa nič. Letos smo, še enkrat več, poskusili ponovno s plakati, v preteklosti smo delili flajerje po šolah in počeli vse mogoče, da bi privabili vsaj nekaj ljudi, ki niso naši domači (njim seveda velika HVALA za vso podporo). Pa ne gre. Kot zakleto. In to s črno magijo. Nič. Niente. Nothing. Nada. U tri PM baš ništa :)

A ker upanje umre zadnje, smo tudi mi še vedno optimistično razpoloženi in verjamemo, da bo drugo leto ob našem turnirju dvorana Tabor polna.

Do fula :)

Parabasket 2012

Mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, katerega vsako leto organizira Društvo paraplegikov severne Štajerske in bo tokrat že 14. zapovrstjo, smo morali zaradi Evropskega prvenstva skupine B v Laškem prestaviti na drug termin in sicer na 09. in 10. junij 2012.

Kljub temu smo se v DPSŠ potrudili in izkoristili situacijo, ko državne reprezentance zaključujejo s svojimi pripravami na evropsko prvenstvo in jih povabili na turnir v Maribor, ki smo ga tokrat poimenovali ”PARABASKET – balkansko pred evropskim”. Zakaj? Ker bo ob ekipi Maribora na turnirju sodelovalo kar pet državnih reprezentanc iz bližnje regije in sicer reprezentance Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Slovenije in Srbije.

Zato vas vabimo, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami.

Vabljeni na PARABASKET 2011

Leto je naokrog in v Društvu paraplegikov severne Štajerske ponovno s polno paro pripravljamo mednarodni turnir v košarki na invalidskih vozičkih, imenovan PARABASKET, ki bo letos že 13. zapovrstjo.

Zato vas vabim, da si dvoboje na omenjenem turnirju, ki bo potekal od 25. – 26. junija 2011 v športni dvorani Tabor v Mariboru, ogledate tudi sami. Kot zanimivost naj povem, da se bodo letos med seboj pomerili tudi dve ženski ekipi – mariborske Lisičke in sarajevske Bambine, ki igrata košarko na invalidskih vozičkih. In to prvič v Sloveniji.

Več o PARABASKETU 2011 – klik na animacijo :)

myspace graphic is done on Gickr.com

Košarka na vozičkih

Ali ste že slišali za košarko na invalidskih vozičkih? Da? Pa ste si jo že kdaj ogledali? Po televiziji? No, s fanti iz naše ekipe smo se odločili, da jo predstavimo čim širšemu krogu ljudi. Zato bomo z novim letom ustvarili blog, ga poimenovali PARABASKET in se zeeeeelo trudili, da vas seznanimo s to atraktivno igro. Saj smo se trudili že doslej. Prirejali mednarodne turnirje, pa ulične turnirje trojk, vabili na oglede tekem po radiu in televiziji. A ker je v današnjem času tako zelo cool, da zadevo predstaviš tudi na spletu, bomo storili še ta korak.

Predstavili bomo igralce, malo starejše zgodovine tega adrenalinskega športa in predvsem aktualna dogajanja, ki jih bo v naslednjem letu kar precej. Upam, da bomo zmogli. Malo se šalim. Smo namreč zelo nabiti z kondicijo, kar nekoliko otroško razposajeni in vneti zagovorniki starega izreka: nič nas ne sme presenetiti. Bomo raje presenečali vas, se zelo veselili, če nas boste na blogu obiskali, pustili kak komentar in nas prišli vzpodbujat na kakšno našo tekmo. Do takrat pa veliki, športni pozdrav…

…in veseli, razposajeni Šukarji :)

Šukar – Keme merav

Ženske in… šah?

Za marsikoga, ki igro opazuje s strani se zdi šahovska igra dolgočasna. A igralci šaha bi to trditev kategorično zanikali. Tudi sam. Čeprav sem daleč od kakega resnega igralca šaha. Ga pa rad igram. Spomnim se dni, ko smo s prijatelji “z dvorišča” po cele dneve brcali žogo. Ne vem od kod sta se vzela dva starejša gospoda, ki sta na bližnjih lesenih mizicah začela igrati šah. Mi nogomet, onadva šah. In počasi smo “špilali” samo še šah. Bilo je kar hecno videti, ko smo na dvorišče pridrveli s šahom namesto z žogo v rokah. Zraven pa še s kakšno šahovsko knjigo, kjer smo se učili predvsem začetnih otvoritvenih “fint” s katerimi smo poskušali čim prej premagati nasprotnika. Seveda ta sistem ni dolgo “vzdržal vode”. Potrebno je bilo še kaj več šahovskega znanja. Počasi so se začeli kazati tudi rezultati. Pri vseh. Kar naenkrat nas je začel obdajati neki poseben sij. Ponos. Hja, nenadoma smo vsi po vrsti začeli premagovat glave družin. Naše ateje. Starejše brate. Mame pa tako ali tako z “zavezanimi okami”. No, je pa res, da mame ponavadi tudi kaj dosti šaha niso igrale. Figure so že znale premikat a kaj drugega od mam ni bilo za pričakovat.

Na splošno je veljalo, da ženske te igre ravno ne obvladajo. Ženske pa šah? Pfff! Katerikoli dam kraljico in še trdnjavo prednosti, pa jo z “levo roko” premagam. Ja, ja, pač najstniško “moško duvanje”. Sicer pa, o moških prvakih smo lahko brali v časopisih, revijah, poslušali na radiu in gledali po televiziji. Naši šahovski idoli so bili Capablanca, Aljehin, Vidmar, Spasski in seveda malce odpiljeni Bobby Fischer, tudi Karpov, ki pa meni (čeravno ne vem zakaj) ni bil nikoli všeč. Kdo pa je takrat poznal Elizabeto Bikovo ali Nono Gaprindašvili? Od nas nihče. Pa sta obe bili ženski šahovski prvakinji. Kasneje se je  gledanje (predvsem nas laikov) na ženske v šahovskem svetu začelo spreminjati. Prišle so sestre Polgar. Kot za šalo so premagovale tudi moške kolege. In nato se pojavi Aleksandra Kostenjuk.

Ko je bil Bobby Fischer pred leti zaprt v japonskih zaporih, se je njegov najhujši “sovražnik” Boris Spasski ponudil, da bi mu krajšal dneve v celici z igranjem šaha. Pa je Fischer rekel: “Kaj mi bo Spasski v celici? Med Rusi menda šahira neka deklica čudovite lepote. Aleksandra Kostenjuk – njo mi pripeljite, ne pa Spasskega, ki sem se ga v življenju že dovolj nagledal.”

Kar hitro so Aleksandro začeli primerjati z Ano Kurnikovo. In govoriti, da je Aleksandra za šah to, kar je Kurnikova za tenis. Pomota. Vsaj v nečem je veliko boljša. Septembra 2008 je v Nalčiku, baje najbolj nevarnem mestu sveta, v borbi z 14-letno kitajsko čudežno deklico Hou Yifan osvojila naslov svetovne prvakinje. Tako so Rusi po 46 letih ponovno dobili šahovsko prvakinjo, šahisti svojo šahovsko kraljico, ves ostali svet pa novo modno lepotico.

Pa mi naj še kdo reče, da pamet in lepota ne moreta skupaj z roko v roki in da se zarečenega kruha ne poje – največ.

Ena nežna pesmica… za Aleksandro :)

Sare e Roma – Mar Djandja