Romale
Pred leti se je v meni nabralo toliko besa in neke že skoraj nevarne jeze, da sem sam sebi rekel: ej stari, zaustavi konje… V takšno stanje so me spravili predvsem ljudje, ki so bili pred menoj oh in sploh, za mojim hrbtom pa predvsem puj in fuj. Tega nisem maral. Posledica takšnega obnašanja je bil vedno nastanek knedla zahrbtnosti, ki se mi je obvezno zataknil v grlu. In potem sem se dušil. Lovil rešilni vdih in hlastal za zrakom kot riba na suhem. Dokler nisem ugotovil, da pač vsi ne moremo biti enaki. Jebat ga. Svet je tako narejen. Sam pa sem moral misliti predvsem na sebe.
Zato sem začel blogati. Izlivati jezo “na papir”. Če povem po pravici, me ni niti zanimalo ali bo kdo moje veleume bral ali ne. Že sam občutek, da svoje težave delim z nekom tam nekje, je pomiril mojo z jezo kipečo dušo. Postajal sem vedno bolj miren. Ok, morda se res staram in posledično umirjam ali pa zaradi starosti dozorevam in postajam bolj moder 
a vem, da me je na začetku “rehabilitacije” reševalo prav to, da sem začel pisati. Zdaj sem dosti bolj umirjen. Najbrž rehabilitiran. Zato lahko mirne duše rečem: pisanje pomaga. Zato… piiiiišiteeee. Ni važno kaj. Le, da se bolje počutite
Če ne, je tu še vedno glasba…
Scena iz starega ruskega filma s Ciganom Yashko v glavni vlogi
Neulovimye mstiteli
Zadnja leta poteka obnovitvena rehabilitacija para in tetraplegikov le v zdraviliščih Laško, Čatež in po novem še v Zrečah. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad.
Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči. Pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček, prijatelji. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost.
Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati. Žgečkati. In risati nasmeh na ustnicah. Vendar… Ajjj, me ma, da bi… pa nič ne pomaga. Vse je šlo k hudiču. Kot marsikaj v tej naši lumpasti državici.
Bom glasbo poklical na pomoč. Naj mi ona riše nasmeh na ustnicah. Predvsem pa poboža otožno dušo.
Monisto – Devlale
Čeprav sam ne kuham (je moja žena prava mojstrica) se kdaj pa kdaj tudi sam odločim kaj narediti. Včasih je svojega partnerja potrebno malo presenetiti in pocartati. A ne? Je pa res, da velikokrat kuhava skupaj.
Jaz režem, lupim, sekljam, se jočem ob čebuli in kdaj kaj na skrivaj pojem, ona pa vse to ”fkup” nameče, da jako diši po naši kuhinji. Še kužika začne delati prevale, ker upa, da bo kaj vstran dobila. O tem, kako je dobro pa sploh nima smisla izgubljati besed.
S hčerko velikokrat kar ploskava od veselja in verjamem, da naju je prav lepo gledati, ko vsa navdušena in s takim… takim, ma s takim veseljem, radostjo in užitkom ”pospravljava” vso pripravljeno jed. Kot Jamie Oliver z neko posebno mešanico strasti kuha, tako midva (pa tudi moja frojlan ni izjema) strastno uživava v trenutkih hranjenja.
Ja, hrana je definitivno moja večjih slabosti. Zelo, zelo težko (če sploh) se ji upiram. Predvsem, ker si rad privoščim trenutke blaženosti. Blaženosti pregrešnih okusov, ki se mešajo v mojih ustih. Mmmmm.
P.S.
Kar naenkrat sem se spomnil, da sem kot ”mladič” imel zelo rad Gavrilovićevo jetrno pašteto Še posebej je ”sedla” na morju, namazana na sveži kruh, ki ga je ata malo pred tem prinesel iz trgovine. Huh. Zraven pa še narezan in posoljen paradižnik. Carsko. Mljaaaask.
Pa še malo glasbe. Ki je druge vrste hrana. A tudi neizmerno tekne.
Olah Gipsy Allstars – Kon Dikhlas
Sanje… Jah, ne končajo se vedno tako, kot želimo. Vrabec in golob sta dva različna ptiča. In vsi poznamo star pregovor, ki govori o njiju. Kaj je bolje? Je možno imeti oba? Na strehi? V roki? Ne vem. Zagotovo pa večina ljudi ne doživi svojih sanj. Ali pač? Ali so potem srečni? Verjetno vsak zase najde tisti pravi odgovor. Morda… če res s srcem pogleda globoko v svojo dušo. Kakorkoli. Življenje je kot kurja lojtra. Kratko, strmo in posrano. A kljub temu sestavljeno iz tistih lepih trenutkov, za katere si rečeš: splačalo se je! In teh trenutkov vam ne vzame nihče. So vaši. In nežno božajo globoke rane, ki jih življenje tako rado zadaja.
Sanjajte… a tudi živite…
Martin Lubenov Orkestra – Dui Droma
Hja, včerajšnji sonček je s svojimi žarki igrivo zaigral na moje telesnosrčne strune in me s svojim nasmehom spravil v prijetno razpoloženje. Tudi nekoliko pesniško obarvano
Pomladni dan
s soncem obsijan,
nežno pozdravlja v ritmu melodije,
srcu kaže kako naj bije.
Zelena, rumena, rdeča,
prelepa lepotica speča,
le poljub jo sončen nežen prebudi,
zaspanko Zemljo oživi.
Iskriva, spogledljiva,
pomlad vesela in vedno malce nagajiva.
Dneve vztrajno barva v tone žive,
postavi v kot vse puste, črne, sive.
Kot otroci v zabaviščnem parku,
izpolnimo skrita hrepenenja.
Zdaj je čas, ne jutri in ne včeraj
da veselimo se življenja.
P.S.
Upam, da so se naši vrli vremenarji zmotili glede današnjega dežja in nas bo sonce ponovno razvajalo z vso svojo lepoto.
Soncu v pozdrav…
Fanfara Vagabontu – Sanie cu Zurgalia
”Bolje z biciklom na kurbarijo, kot z mercedesom na delo”… Tej posrečeni izjavi je precej blizu tudi moje razmišljanje. Ne o kurbariji. In tudi o delu ne. Pač pa o nečem, kar je človeku ob rojstvu dano a včasih po čudnem spletu okoliščin žal tudi odvzeto. Govorim o hoji. O korakih, ki so človeku tako zelo samoumevni, da se jih dostikrat niti ne zaveda. Še manj veseli. Včasih celo godrnja, koliko mora prehoditi… pa kako ga potem bolijo noge… in frdacani musklfiber… da o kakšnih glivicah niti ne govorim. Jah … vse to in še več, je povezano z nogami. V bistvu s hrbtenjačo in kot laski tankimi živčki, ki vse to kontrolirajo in uravnavajo. Hja in če se pri teh drobcenih nitkah in hrbtenjači kaj zalomi… pretrga… polomi… prekine… nacefra… obstaja zelo velika verjetnost, da se od tistega trenutka dalje samo še voziš. Kot gospod. Hec. Daleč od tega.
Pri vsem telo skoraj ne trpi toliko, kot trpi psiha. In hočeš-nočeš se znajdeš tam, kjer ni muh – ”v riti”. Vendar se s časom, tem vsesplošnim ranocelnikom, nekako le prebiješ do spoznanja, da je življenje kljub temu pisana torta z veliko sladke čokolade. A nekje v malih možganih ves ta čas kljuva in rije kot orlov kljun v meso sveže ujetega zajca preprosto vprašanje: kaj če pa… Eeee, tu se začne moja filozofija bicikla in mercedesa, kurbarije in dela. Namreč, sam zagovarjam tezo, da se je bolje dobro voziti (kurbarija), kot pa slabo hoditi (delo).
Pa daleč od tega, da bi zgubil kakšno voljo ali upanje. Ne. Ampak dokler ne shodi Frank Williams – Formula 1, tako dolgo sam ne bom verjel raznim ”jajcam” o operacijah v Moskvi, Pekingu, Nišu in kaj vem še kje pri milem bogu, za samim hrbtom. Jok brate, odpade. A o tem nima smisla razpredati na dolgo in široko. Dodal bom le dva zapisa iz časopisov. Enega sem pred več kot petnajstimi leti izrezal iz Dela, drugi je iz lanskoletne novembrske revije Science Illustrated. Presodite sami.
Naj povem še to, da je v vsem tem vmesnem času med tema dvema člankoma o tej temi bilo skoraj z identičnimi besedami napisano toliko člankov, da bi se z vloženo energijo, ki je nastajala, pa ob vsem tem klofanju po tipkah, manjša vas sigurno grela celo hudo zimo. Ker smo pač ljudje z željo po celovitosti in ker nam tisto silno kljuvanje po možganih cefra še ostale živčke, skoraj vedno zdravo za gotovo verjamemo napisanim besedam.
A kot, da to ne bi bilo dovolj veliko samomučenje, ljudje s poškodovano hrbtenjačo znova in znova zbirajo silne denarce za odrešilne in za nas navadne smrtnike pregrešno drage operacije v Pekingu, Moskvi… Ej, že prej sem rekel: ni stvar v denarju. Williams… Williams, on ima denarja. Da bi si lahko jebeni Peking pripeljal na svoje dvorišče, če bi bilo kanček možnosti za uspeh. A ga trenutno ni. Žal. In Frank se še vedno samo vozi. Kot mi vsi – paraplegiki, tetraplegiki… Jaz pa si še dalje govorim: Saj bo. Enkrat. Ko bo E.T. spet prišel na obisk.
Vesoljčku v pozdrav
Saša Lendero & Langa – ljubim Cigana Jana
Nalagam ...
ZaROMpotali so