Romale
Ostal sem brez besed. Z veliko grenkobo v svojem srcu. Prizadet. In zelo, zelo žalosten. Kaj je to v ljudeh čudnega? Nesramnega in nevarnega? Užaliti, na najnizkotnejši način, da boli in skeli bolj kot da te kdo zabode z nožem, je kot kaže v tej prelepi deželici postalo nekaj vsakdanjega. Ponižati in ubiti z besedami, za katere veš, da povzročajo le hudo bolečino. Ki vračajo spomine na čas, ko so ljudje zaradi človeške zverinskosti izgubljali življenja. Ostali brez svojih najdražjih. Brata, sestre, sina, hčere, očeta, matere. Svojih ljubljenih.
”Nož, žica, Srebrenica”.
Tako so vzklikali ”moji ljubi Mariborčani” na rokometni tekmi med RK Maribor Branikom in RK Gradačcom iz Bosne. Predvsem mladci, njih deset, ki grozot vojne niso niti povohali. So bili še v plenicah. Morda bi jo morali, smrkavci nagnusni. Ne najdem besed s katerimi bi opisal sram, ki me preveva. Ni me sram, če kdo napiše, da mu Maribor ni všeč. Ker vem, da je lepo mesto. Ni me sram, ko nekdo napiše, da smo spalno mesto. Ker vem, da to ni točno tako, pa vseeno v redu – niti ni tako slabo, da ni prevelikega direndaja. Ni me sram, ko napišejo, da so Viole ponovno naredile pizdarijo. Ker vem, da gre za peščico huliganov, ki ne marajo svojega kluba tako kot velika večina navijačev, ki se ima za tiste prave Viole in ki z celim svojim življem navijajo za ta naš nogometni ponos. A sram me je, ko slišim, kako so navijali ti razvajeni, zafrustrirani adolescentni mariborski prdci. Sram me je pogledati v oči mojim dobrim prijateljem iz Bosne, ki so jim naboji in granate trgale ude in pred očmi pobijale njihove najdražje. Sram!
A kaj, ko moj sram verjetno pri vsem tem ne bo pomagal prav nič. Lahko le upam, da bosanski prijatelji ne bodo teh besed pripisali celotnemu mestu pod Pohorjem. Nas kolektivno obsodili. Čeprav bi si verjetno zaslužili. Saj so naši otroci na nek način naš odsev. Ne vem. Nisem dovolj pameten. Sem pa tako zelo žalosten.
A ni res že skrajni čas, da zaključimo divjaške izgrede na športnih prireditvah?! Da nas ne sramotijo, blatijo, ponižujejo. Vse tiste drugače misleče in čuteče. Ja čas je, da se te človeške kreature s športnih objektov za vedno odstrani. In če ne gre drugače – kaznuje z zaporom. Čeprav bi si izrečene besede zaslužile še kaj drugega kot le zapor. E moj Maribor…
Pred dnevi se je na spletu pojavil napovednik za film ”Houston, We Have a Problem” (Houstom, imamo problem), ki je v trenutku napravil ”vihar” v vseh nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Samo v enem dnevu si je napovednik ogledalo več kot 200.000 ljudi. Prav zanimivo in zabavno je bilo prebirati ”strokovna” mnenja ljudi po forumih širom ex Jugoslavije. In seveda smo ex Jugoslovani, glede na vse napisano bili ponovno ”najjača nacija sveta”.
Če se sprašujete kdo je kriv za vso nastalo zmedo tega ”viharja”, vas verjetno ne bo presenetilo, da je to ista oseba, ki je že s svojim prvim kratkim filmom pred dvema letoma dvignila na noge skoraj celo Italijo s satiričnim filmom ”Trst je naš!”. Ja, gre za Žigo Virca, ki mu je pri tem filmskem projektu pomagal stric Boštjan. S skupnimi močmi sta se odločila razkriti največjo skrivnost hladne vojne.
Namreč, da sta Tito in Jugoslavija v času hladne vojne s pomočjo tajnih zapisov Hermana Potočnika razvijala svoj lasten vesoljski program v tajnem podzemnem centru z imenom ”Objekt 505” v znameniti bazi ”Željava” pri Bihaču. Leta 1961 je Tito program prodal ZDA in jim tako omogočil, da so v tekmi za osvajanje vesolja prehiteli takratno smrtno sovražnico ZSSR in prvi poleteli na Luno.
Juhuhu, potem pa naj nekdo še reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Kaj humor, Žiga in Boštjan sta dobesedno ”nategnila” cel Balkan in še pol sveta povrh…
Hmm…, ponovno se je zalomilo. Previsoka stopnica, premalo dvignjena noga, nedokončan korak in neizbežen padec. Morda tega ne bi bilo treba, vendar kot zgleda v naši mali deželici ne premoremo brvi, ki bi povezala nasproti si stoječe strani. In tako se vse bolj ali manj razprši v vetru lastnih egov. Na njihovo lastno škodo, kar jih zgleda niti ne prizadene, saj ima tako vsak svoj peskovnik po katerem lahko dela potičke oblik in velikosti kolikor mu pač paše. Veliki večini tistih, ki svojega peskovnika ne premorejo, se trga srce, ker se je še enkrat pokazalo, kako malo pomenijo državici na sončni strani Alp. Pa tudi zakaj bi ji? Nak, mi že nismo Srbi, Hrvati, Črnogorci po novem pa tudi Makedonci. Kaj bo našemu Slovenceljnu šport. Naj raje pridkano dela in molči, da po tazadnji ne dobi. V redu!
A tista skeleča rana v srcu peče in boli. Zakaj mi? Smo narod zgub? Zakaj naši košarkarji ne premorejo srca in želje Dirka? Človek dobesedno umira na terenih NBA igrišč. Razdaja svoje poslednje atome moči. Kot da to ne bi bilo dovolj, ga pokličejo še iz Nemčije. Boš igral za nas? Še vedno se je odzval. Svojo državo nosi v srcu. Pogumno in ponosno. In »nosi« jo na prvenstvih. Skoraj sam. Drugi mu le pomagajo, da revež ne omaga popolnoma. To ga ne moti. Igra! Kaj igra, razbija nasprotnike. In verjamem, da ne toliko zaradi sebe. Zaradi malega človeka v Nemčiji, ker ve, da mu bo s tem naredil neprecenljivo srečo in veselje. Veliki ostajajo veliki. V vseh pogledih. Drugi, ki to mislijo, da so, to nikoli ne bodo postali.
Ok, šport je šport. Sestavljen iz zmag in porazov. Noga ali roka kaj hitro zadrhti. A potrebno je vsaj malo pokazati, za koga ti bije srce. Športnikom, ki se povabilu nastopanja ali igranja za reprezentanco ne odzovejo (in mi v bistvu dol visi kakšen je njihov razlog), bije le za denar in lasten hinavski jaz. Ne samo, da niso domoljubi, zame niso niti športniki.
Tudi sam sem včasih igral košarko za reprezentanco. Košarko na invalidskih vozičkih. Čeprav sem zaposlen, imam družino in kup obveznosti, sem se vedno odzval na povabilo reprezentančnega selektorja. Ni bilo važno, če sem se moral takoj po službi usesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, Kranj, Novo mesto ali Koper na trening, se krepko po polnoči vrniti domov, drugi dan vse ponoviti in tako vsak naslednji dan, skupaj več kot dva meseca. Brez kakršnekoli denarne »injekcije«. Le za potne stroške. Reprezentanca je reprezentanca. Ni denar in polje razkazovanja svojega velikega pizdavega egoizma. Je ponos in je predvsem ČAST!
Uh, kako boli… Ampak pustimo zdaj to. Začnimo na začetku.
Torek, 26.07. Slapovi Krke, Hrvaška. Zadnji dan dopusta na morju. Bilo je kratko ali sladko. Sicer pa… vse kar je dobro ne traja dolgo. Tako so vsaj govorili naši ta stari. Verjetno nam ravno zaradi tega ti spomini ostanejo še dolgo v spominu in nas ”hranijo” v težkih trenutkih.
Mater, kako boli…
Sreda, 27.07. Vsepovsod lepo, doma najlepše. In res, vedno ko se bližam Mariboru in se mi pred očmi prikažejo vsi ti naši grički in hribčki, mi v srcu zavriska in zapoje. ”Nad mestom Pohorje stoji, vsi hribčki so vinogradi…” Danes je Pohorje še posebej čarobno, pa čeprav ga v svoj objem stiska gospa megla. A nič bat, škrat Bolfenk ima vse pod kontrolo 
Ma boliiii…
Četrtek, 28.07. Žalosten dan. Še nebo joče z domačimi in prijatelji… 24 let – cvet mladosti. A smrt ne izbira. Naj ti bo rahla zemljica soimenjak.
Petek, 29.07. Življenje piše resnično smešne zgodbe. Greš v zdravilišče po zdravje, končaš v bolnici z zlomljenim zapestjem in zdrobljenim ramenom. Ampak hvala Bogu – živ. In živ, puhast ter z malo jeznoritim pogledom je bil tudi ptiček pred bolnico v Murski Soboti, kamor so odpeljali strica po salti mortale. Je pozabil, da ne šteje več 20 let.
Joj, joj, joj… boli u TPM.
Sobota, 30.07. V življenju je zelo važno, da če le lahko, počni to, kar te veseli. Ne drži se nazaj ali si govori, saj bom… drugič. Morda ta drugič ne pride. Zato… nič čakat! Živi trenutke, živi življenje… Heh, sem danes nekje prebral, da so točni tečni. Morda. Ne vem, ker jaz sem točen zelo redko. Pač, sem bolj balkanske narave. In če bi bil točno ob času na tekmi, ne bi naletel na ti dve prelestni mladenki – vijoličasti medicinski sestri, ki sta delili vijolično kri. Kri, ki spreminja ljubitelje nogometa v navijače NK Maribor in navijače NK Maribor v večne pripadnike mestnega kluba. Če so bile sestre spodaj brez pa ne vem. A žena je ravnokar rekla: vse ob svojem času…
Boli, boli, boli…
Nedelja, 31.07. Marsikdo pravi: mrzim nedeljo zaradi ponedeljka. Meni je pa kar všeč. Ne izpustim je iz rok vse do polnoči. Do tedaj pa…
V eni roki kokice,
v drugi Coca cola.
Ob tebi draga ženkica,
na platnu igra čarovnije…
Še vedno boli…
Ponedeljek, 01.08. Letos je čaranje v modi. In le-te, se je nalezla tudi mati narava. Čara barvito, bogato, duhovito in z izbranim umetniškim okusom. Kot da bi želela ljudi pripraviti na jesenski ”bal pare”, kjer nas bo pogostila z vsemi svojimi sladkimi proizvodi. Tudi z tema dvema micenima jajčevcema iz taščinega vrta.
Potrebujem nekaj proti bolečinam…
Torek, 02.08. Tako, zdaj vsi veste, kaj me že ves čas tako boli. Brrrr, ni bilo prijetno. In to navsezgodaj zjutraj. Prvi. Štiri injekcije. Brušenje treh zob. Phhhh… Še me čaka par neprijetnih stvari. Jebat ga. Za lepoto je treba potrpeti Pa nič hudega, le da gre Maribor jutri naprej. Po celem mestu že danes odmeva: ”Ni predaje!” Jap, nikoli ne zamudi priložnosti, da nekomu poveš, da ga imaš rad
Uuuuh, boli…
Lahko bi rekli, da človek obrača, nekdo tam zgoraj pa vse lepo opazuje, se žalosti ali smeji na koncu pa obrne kot on želi. Ampak gremo lepo od začetka…
V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend. In to popolnoma po srečnem spletu okoliščin. Zakaj? Še pomnite, da sva z ženo pred leti posnela kratek filmček ”Wild Thing’‘, kjer jaz, kot glavni (in edini ) igralec premagujem arhitektonske ovire naše štajerske prestolnice? Ne? No, tudi pri nama se je nanj usedlo že kar nekaj prahu in sva ga skoraj zapakirala v embalažo pozabe. A je film vendarle ”našel” neke svoje oboževalce in jim vrtal po spominu. In prav ti so mi prigovarjali naj film pošljem na festival, a mi nekako ni dišalo. Že v Sloveniji sem se z njim malce ”nasukal”. Nekaterim se je zdel preveč kaskaderski, pa nevaren na tisoč in en način. Ampak so vztrajali in film toplo priporočili mednarodnemu filmskemu festivalu. Nato je sledil klic organizatorjev. No to pa zdaj ni bil več neki mačji kašelj in film je romal v Beograd. Čez dober mesec dni je prišel drugi klic iz srbske prestolnice. Film BO prikazan na festivalu!! In to ne v revialnem temveč celo v tekmovalnem delu programa. Med 23 filmi (z revialnim delom je bilo skupno prikazanih 40 filmov) z vsega sveta. S treh kontinentov. Iz 13 držav. Med samimi starimi mački dokumentarnega in igranega filma.
Intervju za B92
Naj povem, da sta bila v tekmovalni program uvrščena še dva slovenska filma. In sicer film ”Brez”, režiserja Matjaža Fištravca, kjer ima glavno vlogo verjetno vsem nam znani Mirko Lebar, prvi človek brez nog, ki se je povzpel na najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (če izvzamemo gore Kavkaza) in pa film ”Besede onkraj vidnega”, režiserja Matjaža Latina, ki pa je bil na žalost zaradi zapletov okrog podnapisov naknadno premeščen v revialni del. Oba filma sta odlična in mirno lahko rečem, da so Štajerci izredno lepo in z močno pripovedjo zastopali slovenske barve.
Seveda sva bila z ženo izredno prijetno presenečena tudi nad povabilom organizatorja naj se festivala na njihove stroške osebno udeleživa. Hmm, super a pot ni kratka in potrebno je kar nekaj ”šoldov”… saj veste… bencin, cestnine. In tukaj je na pomoč prijazno priskočila Zveza paraplegikov Slovenije. Oba s soprogo sva z veseljem vzkliknila le še: Beograd, prihajava! Pazi se naju
Tu pa se začnejo besede iz začetka: V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend… In mimogrede osvojila srca Beograjčanov, ki so nama podelili Nagrado občinstva.
Kaj sploh dodati na to? Preprosto – življenje je lepo… še posebej, če imaš prijatelje Hvala vsem.
Od kod so prišli? Kam so namenjeni? Pojma nimam. A naj jim bo pot posejana s srečo. In glasbo, s katero so mi danes polepšali nekoliko popoldanskih trenutkov. Sonce je grelo stare kosti, glasba pa… Eh, ta je pognala kri.
Kako malo je potrebno, da človek spet gleda na svet v barvah. Za trenutek postoji ter zajame zrak s polnimi pljuči. In z nasmeškom na ustnicah odide svojim nalogam igrivo naproti. Svet je lep. Le opaziti in sprejeti ga moramo.
V Mariboru na Grajskem trgu
Nalagam ...
ZaROMpotali so