ROM ‘n’ roll
Vsega lepega je enkrat konec. Tako je bilo tudi v nedeljo, 27.06.2010, ko se je zaključil tradicionalni, tokrat že 12. Mednarodni turnir košarke na vozičkih katerega Društvo paraplegikov severne Štajerske prireja v počastitev slovenskega državnega praznika Dneva državnosti. Čeprav 12. po vrsti je bil letošnji turnir za društvo nekakšna prelomnica pri organiziranju tega dogodka. Predvsem zaradi novih ljudi, ki so se lotili organizacije. In ta je bila za prvič na izredno visokem nivoju. Res je, da bi lahko nekatere stvari bile narejene še bolje, kjer mislim predvsem na medijsko pokritost turnirja, vendar je bil odziv nastopajočih in ostalih gostov tako zelo pozitiven, da lahko mirne vesti pohvalim tako organizacijo, kot organizatorje turnirja.
Na turnirju je sodelovalo 6 ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini. V skupini A so se za čim boljšo uvrstitev spopadle ekipe RBM Flink Stones iz Graza (Avstrija), KKI Broda iz Slavonskega Broda (Hrvaška), ter ekipa gostiteljev DPSŠ iz Maribora. V drugi skupini so tekmovale ekipe KIK Sane iz Sanskega Mosta in KIK Zmaja iz Gradačca (obe iz BIH), ter KK Stela iz Zagreba (Hrvaška). Za obe skupini so bili značilni presenetljivi rezultati, ki so samo tekmovanje naredili še toliko bolj zanimivo. Tako je o končni uvrstitvi v skupini B odločala koš razlika, ki je med prvim in tretjim znašala le štiri točke. Zares razburljiva in tesna odločitev. V skupini A sta ekipi DPSŠ in Flink Stones rutinirano opravili z ekipo Broda iz Sl. Broda, ter s tem napovedali izjemno medsebojno borbo. Le ta je zaključila sobotni del tekmovanja. Žal z zmago ekipe iz Avstrije.
V nedeljo ob 9.00 zjutraj se je tekmovanje ponovno začelo. Kljub občutku, da bo tekma med Brodom in Stelo le revijalnega pomena, se igralci Broda s tem niso strinjali. Hrabro so se upirali favorizirani Steli, izgubili le za štiri točke, ter tako na najlepši možni način napovedali razburljivo nedeljsko tekmovanje. In res. Med ekipama DPSŠ in Gradačcem, ki sta nastopili naslednji je potekala borba na vsakem centimetru igrišča. Polčas se je končal neodločeno 23:23. Drugi polčas je bolje pričela ekipa iz BIH. Čeprav so se domačini z vsemi silami trudili spreobrniti rezultat v svojo korist, jim kljub temu, da so za kratek čas celo povedli, to ni uspelo. Ekipa Gradačca je zmagala za pet točk.
Po tej izredno razburljivi in s strani gledalcev precej bučni tekmi, je organizator pripravil ekshibicijski dvoboj med igralkami košarke na vozičkih, Bambinami iz Sarajeva (BIH), ter ”Veterani” DPSŠ, ki so nekoč obvladovali to prelepo igro izpod obročev. Čeprav so nekoliko počasnejši kot pred leti, lahko brez zadržkov rečem, da jo obvladajo še danes. Veteranom sta na poti k zmagi pomagala tudi naša najmlajša igralca košarke na vozičkih Urban Iršič in Matej Mali. Nato je sledil veliki finale. Ki je bil na žalost vseh prisotnih še najmanj razburljiv, saj je izgledalo kot da so igralci iz ekipe Flink Stones iz Graza vso svojo moč in večji del sreče izčrpali v sobotni tekmi proti DPSŠ. Sana jih je v finalu dobesedno ”povozila”. Končni izid 28 : 63 za Sano pove vse. A kljub temu so oboji po zvoku sirene, ki je označila konec tekme, igrišče zapuščali nasmejani predvsem pa zadovoljni.
Za konec naj povem, da je turnir s svojim obiskom počastila županja občine Slovenska Bistrica ga. Irena Majcen, katera je tudi uradno odprla turnir. Da je ekipo iz Gradačca oba dni bodril g. Fadil Imširović, župan občine Gradačac, naš gost in prijatelj, kateri je izrazil svoje veliko navdušenje nad izvedbo turnirja. Da je otvoritev z harmoniko in Avsenikovo Golico ”začinil” Rok Žunko.1 Da smo se našemu bivšemu dolgoletnemu sodelavcu predvsem pa današnjemu dragemu prijatelju Emilu Kaiserju zahvalili za njegovo delo v DPSŠ in mu za ves vložen trud pri organizaciji prejšnjih turnirjev podarili sliko slikarke, ki riše z nogami, Angele Medved. Da so pri izvedbi sodelovali mnogi volonterji, donatorji in sponzorji brez katerih bi bila izvedba turnirja izredno težka in da sta nas v nedeljo s svojim obiskom počastila še predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije Gregor Gračner ter selektor slovenske članske košarkarske reprezentance Memi Bečirović, ki sta ekipam tudi podelila pokale. S proglasitvijo najboljšega igralca turnirja Lulzima Osmanaja iz ekipe DPSŠ iz Maribora in z željo ekipam po varni poti domov, se je dvodnevni mednarodni turnir košarke na vozičkih z glasnim aplavzom vseh nastopajočih zaključil in na ta način organizatorje še dodatno vzpodbudil, da s turnirjem nadaljujejo tudi naslednje leto.
P.S.
Ker načne organizacija takšnega turnirja, kljub končnemu veselju in tudi ponosu, kar nekaj živcev, je zame glasba Ciganov ravno tista prava ”tabletka”, ki me drži pokonci. Dajmo danes razigrat svojo dušo z enim ciganskim hip, hopom. Hehe, sem bil še sam presenečen, ko sem ugotovil, da svojo glasbo prepletajo tudi s tem stilom. Pa nej slabo 
Gipsy.cz – romano hip hop
- sin našega košarkarja Marjana – Abeta ↩
Nogomet, nogomet, nogomet… Pa ga dajmo vsaj do jutri malo na stranski tir. Saj ne, da bi to hotel. Nogomet preprosto obožujem. A včasih je potrebno spregovoriti še o čem drugem kot samo o najvažnejši postranski stvari na svetu. Pssst, če mi žena prej ne bi stala za hrbtom, bi napisal najvažnejši stvari na svetu sploh, tako pa… . Jah, kompromisi… Tudi brez njih ne gre. Že zaradi samega miru v hiši. In daljinca v roki. Vsaj v času nogometnega prvenstva. Hehe.
Pa se dajmo danes spoznati z novim junakom sage ”Ciganska kri”. Rojenim v Belgiji. Kljub temu, da je človek že več kot 57 let v ”krtovi deželi”, ga veliko ljudi, obožuje še danes. Predvsem pa posnema pri igranju kitare. Na način, ki ga je izumil sam. Verjetno se to ne bi zgodilo, če ne bi vmes posegla teta nesreča, ki ga vsekakor ni ”šparala”. Ko je napolnil svojih ”sweet 18”, je v požaru, ki je zajel njegovo prikolico utrpel težke opekline. Zaradi njih je imel dlje časa paralizirano desno nogo, na levi roki pa sta mu skoraj popolnoma zgorela dva prsta. Kaj je to pomenilo za mladega kitarista, si lahko predstavljate sami. A brat mu je kupil novo kitaro. In za ”jaz buden” se je začela nova era. Sila uspešna. Naučil se je igrati s preostalimi tremi prsti in ”žgal” akorde kot še nihče pred njim. Cigarete pa tudi. Na ”malem milijonu” njegovih slik, ki jih najdete na spletu, je le kakšna kjer je brez ”čika” v ustih. A super dobre glasbe to ne moti, mar ne!? Osebno sem mnenja, da jo celo malo ”zazelha”. Ji da tisti pravi ”požar”
Da se ne ponavljam in kot zadnjič zapišem neke stvari pod točke, vam kar povem, da je ”jaz buden” prevod njegovega vzdevka v ciganščini in da čez 17 ur Slovenija igra proti Angliji. Biti ali ne biti. Mi budni, bomo videli jutri.
P.S.
Ops, pa sem skoraj pozabil omeniti, da sem zadnjič predstavil bolgarskega boga, ki sliši na ime Hristo Stoičkov. ”Vžgimo” eno z bolgarskimi Cigani njemu v čast… in meni za dušo
Karandila & Maya – dželem, dželem
V poznem srednjem veku za Cigane Evropa ni bila več neznanka. Našel si jih tako na Škotskem kot v Skandinaviji in Rusiji. Kmalu po prihodu na staro celino so bili spoznani za krive za vso gorje tega sveta. Še pojav kuge je šel na njihovo dušo. Bojda so se pečali z hudičem. In v času inkvizicije umirali v peklenskih mukah. Na grmadah. A kot kaže se je tudi tukaj nekdo spomnil kako s temi “bitji, manj vrednimi od živali” lepo zaslužiti. Na ladje in v suženjstvo na ameriške plantaže. In medtem, ko so “ameriški” Cigani sužnjelastniško “uživali” onkraj Atlantika, je Evropa kar tekmovala pri sprejemanju proti ciganskih zakonov.
Ni preteklo dosti Donave od časa, ko so jim začeli briti glave, jih vklepati v okove, pošiljati na galeje, bičati, jim rezati ušesa. In krasti otroke, ki so jih nato zapirali v sirotišnice. Za vrhunec zgodbe ”lepih starih časov” je augsburški parlament sprejel sklep, da lahko kristjan brez kakršnihkoli pravnih posledic ubije Cigana. In razvil se je en najpopularnejših športov srednjega veka – lov na Cigane. Lisicam, vidram, volkovom, srnjadi, medvedom… so zemljiška gospoda privoščili “5 minut pauze”. Podatek, da jim Rim leta 1563 prepove duhovniški poklic in jih pet let pozneje papež Pij V. izključi iz rimskokatoliške cerkve, pa ob vsem prej naštetem spada že skoraj v kategorijo “narejeno iz ljubezni”. Jah, je že tako. Ko si enkrat “in” pač vsi radi ”tučejo” po tebi.
In kako so se Cigani odzvali na vse to? S čarovnijo. V katero so vnašali svoj duh, temperament, občutke, običaje, svoje korenine… Z glasbo. S toni, ki so budili občutke ljudske duše in so postali pravi izvir emocij. Katere se spogledujejo z ljudskim srcem in dušo. To na mojo in našo srečo, hudimano dobro počno še dandanašnji. Bravissimo mojstri!
Tabor uhodit v nebo / Cigani letijo v nebo – Nane Coha
V filmu Forrest Gump je mama svojemu sinku na posrečeno preprost način razložila skrivnost življenja – podobno naj bi bilo čokoladni bonbonieri v kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil.
Pred časom sem si po dolgem, dooooooolgem času privoščil glasbeno zgoščenko. Če mi je kakšna pesem ali skupina všeč, mi notranji glas nekako ne da miru, da bi se zadovoljil s kopijo. Postanem precej nervoznonejevoljen. Skoraj bi lahko rekel, da dobim ”ture na riti”. To pa ni ravno prijetna izkušnja. Zato sem kupil ”bonboniero”, ki mi s svojimi skrivnostnimi čokoladnimi okusi jemlje dih. In me kot v transu nosi po vsem mediteranu. Od španskih travnatih ravnic do alžirskega gorovja, maroške puščave do pisane francoske obale, preko italijanskega škornja in balkanskega polotoka, ter me spusti naravnost v Jeruzalem. Kjer se lahko ob zidu objokovanja do mile volje zjočem. Od sreče, ker sem naletel na pisanosladke z različnimi multikulturnoetičnimi okusi polnjene čokoladne bonbone. Proizvod francoske glasbene skupine Watcha Clan.
Čeprav skupina ni ciganska in še zdaleč ne izvaja klasičnih ciganskih melodij, ima njihova glasba z elektronsko osnovo obilico ciganskih ritmov. V bistvu je prežeta z nomadskimi zvoki celotnega Sredozemlja. Verjetno je to en od razlogov, da z velikimi koraki osvajajo svetovne radijske postaje in ogrevajo pete vseh, ki jim je multikulturna in etno glasba še posebej pri srcu.
Pri takšnem albumu dobijo besede ”zamisli život u ritmu muzike za ples” svoj ”point”. Zatorej nič čakat. Brž dušo napolnit in telo razmigat. Madonca, jaz sem jih že tolikokrat ”nažgal”, da bom kmalu pregorel.
Watcha Clan – balkan qoulou
Ko sem zadnjič zapisal, kako sem skeptičen glede glasbenikov, ki niso Cigani in izvajajo cigansko glasbo, češ da niso zmožni igrati odlično cigansko glasbo, moram priznati, da kljub mojim dvomom obstajajo. Ne-ciganski izvajalci, ki jim duša preprosto poje cigansko. Eden takšnih je bil sigurno Stevo Teodosievski. Pokojni mož Esme Redžepove, ki ni bil Cigan. Bil je Makedonec. A Esma je vedno rekla: Res, da je bil Gadžo. Ampak Gadžo z veliko cigansko dušo.
In prav on je odkril Esmo, se z njo poročil in kasneje skupaj z njo spravil na glasbeno pot številne ”izgubljene” Cigančke. Vrnil jim je njihovo cigansko dušo in jih naučil igrati. Da lahko sami izrazijo vso energijo in lepoto, ki jo premore njihova človeška bit. Po načelu, če hočeš, da reven človek ne bo lačen en dan, mu daj ribo. Če pa hočeš, da ne bo prosjačil, kradel ali bil vedno lačen, ga nauči loviti ribe.
Kar se glasbe tiče, so Cigani odlični učenci. Treba je vedeti, da se njihova glasba skozi stoletja ni zapisovala. Prenašala se je po sluhu. Iz generacije v generacijo. In se po spominu in občutku prilagajala publiki. In, ko slišite Cigana igrati na violino, točno veste kaj nam violina ”govori”. Veste kdaj se iskreno veseli. In kdaj neutolažljivo joče.
V čem je velika skrivnost, ko brez kakršnegakoli razloga jočem ob igranju pesmi dželem, dželem? Skrivnost, ki zbudi moje emocije in zareže v mene močneje in globlje kot samurajski meč? Ne vem. A s svojo glasbo so me popolnoma očarali. Jap, življenje bi šlo naprej tudi brez nje. In svet bi obstajal še naprej. Vendar ne bi bil isti. Bila bi praznina.
Halgato – scena iz filma
V Pragi na Češkem se bo jutri, 29. maja 2010, končal že 12. svetovni festival Romov. Khamoro 2010, kot se festival imenuje, je letos podprlo združenje Slovo 21 iz Prage ter Delegacija Evropske komisije.
Začel se je 23. maja z izvedbo ciganske opere srbskega avtorja Zorana Tairovića ”Invisible Gipsy”. Glasba v operi je prav tako delo Tairovića. V njej je združil klasike Bacha in Dvořáka, ter jim dodal tradicionalne ciganske ritme.
Invisible Gipsy – Ana Sofrenović – dželem, dželem
Na samem festivalu so se predstavili številni izvajalci ciganske glasbe. Iz različnih držav Evrope. Med nastopajočimi so bili tudi Šukarji iz Slovenije, ki so še teden dni prej ogrevali Mariborčane, željne ciganskih ritmov.
Nekateri nastopajoči
Zaključek festivala bo potekal v Kongresnem centru, kjer naj bi na slavnostnem koncertu nastopilo sedem ciganskih bandov. Šukarji iz Slovenije, Blek Panters iz Srbije, Mahala Rai Banda iz Romunije, Orkestar Braka Kadrievi iz Makedonije, Romano Atmo iz Francije, Romano Stilo s Slovaške in Surmajovci iz Češke. Čaga zagotovljena. Me že ma, da bi šo 
.
No, pa še nekaj za vas. Da boste vedeli, kaj zamujate. Z menoj vred 
Mahala Rai Banda – kibori
Nalagam ...
ZaROMpotali so