GADŽO

Večkrat sem že omenil kaj mi ciganska glasba pomeni in kako deluje na mene. Zakaj je temu tako še danes ne znam prav razložiti. A strast, dinamika, ritem, emocije, tudi improvizacija, ki se prepletajo v njihovih pesmih tvorijo čarobnost… čarovnijo trenutka, ki me ”zacumpra”. Trenutka, ko se zdi, da je enostavno vse namenjeno – samo meni. Ko bit dobi svoj smisel in enostavno znaš odgovoriti na vsa tista tisočera vprašanja, ki te mučijo in na katera v življenju tako nervozno in brezupno iščeš odgovore. In prisotna je sreča. Najvažnejši motiv ciganske kulture. Inspiracija njihovi duši za ustvarjanje. Prav sreča je ”kriva” za vsa njihova potovanja, potepanja po svetu in iskanju le te. Ter za upanje v boljši jutri. S tem pa je dala velik pečat njihovemu življenju in glasbi. Življenju, ki je čudna zgodba brez vrha in dna, brez začetka in konca. Pa vendar, če je umetnost ta, ki oplemeniti človeka, mu hrani ter odpira dušo in srce za lepoto in svobodo duha, potem je cigansko življenje in njihova glasba prava umetnost.

V prispevkih ”Iz domačega arhiva” bom poskušal predstaviti čim več ciganskih glasbenih izvajalcev ter izvajalcev ciganske glasbe. Predvsem teh katerih kasete, plošče in zgoščenke imam doma. Včasih pa si bom kaj ”sposodil” tudi na spletu. In s kom začeti? Bom kar z Žarkom Jovanovićem – Jagdino. ”Atejom” ciganske himne ”Dželem, dželem” in Ciganov Ivanovićev ter velikega virtuoza na balalajki. Rodil se je v Batajnici, predmestju Beograda, 26. decembra 1925. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v treh koncentracijskih taboriščih, kasneje pa se je pridružil NOB-u. V začetku 60-ih je odšel v Pariz, kjer je živel vse do svoje smrti, 26. marca 1985. Tam je tudi pokopan.  V svojem življenju je posnel preko deset plošč, nastopal v mnogih svetovnih glasbenih centrih in na več kot tisoč koncertih. Privoščimo si pesmi z njegove vinilke iz leta 1970 ”Ciganski orkestar Žarka Jovanovića”

Pesmi so sposojene s strani ”Muzika balkana”