FilmoDROM
Partizanske filme sem vedno imel rad. Konec koncev so bile to naše, jugoslovanske kavbojke. Ker pač razen Vinetoua in Old Shatterhanda, ki sta se skrivala, pretepala nepridiprave in reševala nemočno indijansko rajo okrog Plitvic drugih indijancev in kavbojcev nismo imeli, so si filmarji izmislili drug način akcije. Ki je narodu na tem področju bolj pisana na kožo.
V obliki hudobcev so se znašli Švabi, pa makaronarji in petokolonaši, katere so brez problemov in v naše skupno veselje mikastili tako Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Bert Sotlar, Pavle Vuisić, pa seveda tudi nepozabni Richard Burton. Vsi smo iz vsega grla združno kričali – Na juriiiiš, medtem, ko je Yul Brynner ”dvignil” še kakšen most. In bil neposreden ”krivec” za stavek, ki je z Boškotom odkorakal v hladno Neretvo in anale YU kinematografije – preko vode do slobode.
Počasi a vztrajno so odkorakali tudi filmi s partizansko tematiko. A ljudje jih še vedno niso pozabili. Še več. Z veseljem si jih na TV radi ogledajo še danes. Zakaj? To pa je verjetno vprašanje za kakšno drugo temo.
Scena iz filma Burduš
(v filmu Diverzanti je malce drugačna 
)
Naslov je sestavljen iz dveh filmov, ki vsak na svoj način predstavljata človekovo borbo za življenje. In čeprav je en narejen po resničnih dogodkih, drugi pa po dogodkih, ki so verjetno resnični, se nikakor ne moreš znebiti misli, da filma in situacije ne bi primerjal med seboj. Kljub temu, da pri enem veš kaj se bo zgodilo a vseeno upaš na najboljše, medtem, ko pri drugem lahko samo upaš, čeprav veš, kaj se bo zgodilo. Malce čudno, vem, a nekako se mi zdi, da bo vsak sam prišel do takšnega sklepa po ogledu obeh filmov. Še preden napišem nekaj o filmih, bi zastavil eno vprašanje. Tako bolj filozofsko… Za razmišljanje. Namreč pred leti, ko je prijatelj vozil kombi poln slepih ljudi, so ti sami rekli, da so raje slepi kot pa paraplegiki. In ko sem sam vprašal ”navadne” ljudi, kaj bi v življenju lažje sprejeli ali slepoto ali paraplegijo, so vsi po vrsti brez izjeme dejali – paraplegijo. Heh, ti jarca… No, kako bi odgovoril ti?
Kakorkoli, človek v nevarnosti vedno izbere tisto, kar misli da ga bo ohranilo pri življenju. Morda ga ne bo. A, če je le 0.0001 % možnosti, da mu bo uspelo, se bo za to tudi odločil. Instinktivno. To nam je v genih. Preživeti. Pa četudi pohabljen. In tu se lahko vrnemo na zgoraj omenjena filma. Prvega sem si ogledal Buried (Zakopan). Me je ”prijetno” presenetil. Predvsem s svojo klavstrofobičnostjo, napetostjo in šokantnostjo saj se zgodba dogaja v enem prostoru, na enem mestu. In to VES ČAS. Celo klinčevo uro in pol. Norooo. Ne, ne gre za stanovanje, sobo, avto, telefonsko govorilnico ali kaj podobnega, kar je v filmih že bilo prikazano. Dogaja se v krsti, trugi…rakvi!!! Dva metra pod zemljo, sredi iraške puščave. Brrrr, še vedno me že sama pomisel na film popolnoma naježi, saj se nehote postavljam v položaj fanta, ki so ga ugrabili iraški kriminalci, ga nekje sredi puščave zakopali, sedaj pa od njega zahtevajo 5 milijonov dolarjev. Po telefonu, ki so mu ga dodali v krsto. Začne se boj, predvsem njegov osebni boj za življenje. Seveda pa tudi ura in pol tvoje nervoze, potenja, povišanega utripa in celega kupa vsemogočih občutkov, ki kakor razburkano morje udarjajo v psihično in fizično utrujeno in na koncu z živci popolnoma izžeto telo. Sem prepričan, da boste po ogledu filma pred ekranom obsedeli – ŠOKIRANI – še vsaj 10 minut.
In kot da mi to ne bi bilo dovolj, sem si ogledal še film 127 Hours (127 ur). Ponovno skoraj ves film en prostor in eno mesto. Zgodba drugega fanta. Tokrat resnična. Krvavo življenjska. Zgodba adrenalinskega odvisnika, zaljubljenega v naravo. A narava zna biti zelo zahrbtna. Še posebej, če se počutiš (pre)močnega… herojskega… (vse)mogočnega… Takrat si na dobri poti – da umreš. Ali pa najmanj ostaneš brez roke. In ponovno se lahko vrnemo k mojemu vprašanju. Kaj bi v življenju lažje sprejeli? Kajti Aron je moral. Ali življenje ali roka? In je. Danes počne vse mogoče stvari brez te roke. Vendar živi. Kar pa je tako najbolj važno. Mar ne!?
Tako, nedelja še ni pri koncu in še vedno imate čas, da še vsaj za tri ure pozabite na ponedeljek. Ta bo tako prehitro tu. Konec koncev imate vedno možnost izbire. No… skoraj vedno.
Kar velikokrat je slišati, da filmov, ki bi se ukvarjali s tematiko o invalidih in invalidnosti ni veliko, zato sem pobrskal – veliko po spominu in malce po internetu. In prišel do ugotovitve, da je invalidska tematika kar nekako priljubljena pri filmskih ustvarjalcih1. Že od nekdaj. Precej verjetno iz razloga, ker prinašajo ti filmi nagrade. Leve, Medvede, Globuse, Palme, Oskarje…in ker so invalidi tudi med njimi. Skoraj ne mine filmski festival, da ne bi nagradili kakšen film z invalidsko tematiko ali igralca v vlogi invalida. Zgodi se celo, da na isti podelitvi omenjenih nagrad sodeluje več ”invalidskih” filmov. Sam se spomnim predvsem leta 1990 in podelitev Oskarjev kjer sta težek boj bila cerebralno paraliziran Irec s svojo levo nogo Daniel Day Lewis in oboževan paraplegik, rojen 4. julija, Tom Cruise. Slednjemu so rekli: več sreče prihodnjič.
Potem so se zgodila Prebujanja, nekaj je za Vonjalo po ženski, mogoče ob Klavirju, v trenutku, ko je mimo pritekel Forrest Gump, ki je mimogrede pozdravil Larryja Flinta in kljub Lomu valov ni bilo nič kaj več Sijaja. Nato je filmski svet spoznal Ellinga in ugotovil, da je Seanu Pennu v bistvu Ime Sam in se čudili Čudovitemu umu Raya Charlesa, ki kljub slepoti ni mogel mimo Punčke za milijon dolarjev. Spet ta je nekje slišala za tistega tetrašpanca z Morjem v njem in se nalezla njegovih želja. Hja, pa še Frido sem pozabil omeniti, ki je Govorila z njo, Plesalko v temi, katera se je bala da ji bo Gattaca vzela dušo, kot je možganska kap vzela urednika Elle in se je možak počutil ujet v Skafander, čeprav je bil v duši metulj. Amen.
Zgoraj naštetih 18 ”invalidskih” filmov je bilo nominiranih za skupno 76 Oskarjev. Osvojili so jih 25. Hura za invalide. Štajerci bi rekli ”kapa do podna”, ves ostali svet pa verjetno ”odlična proizvodnja”.
Ja, ja, muzika pa tudi že prihaja… in to turbo
Narcisa Moisa – Sukar san tigane mo
- morda nekoliko manj pri ex yugo in slovenskih – ? ↩
Moram priznati, da me hrvaški filmi zadnje čase pozitivno presenečajo. Dobre zgodbe, dobra režija, dobra igra. Še pred kratkim se je zdelo, da capljajo v senci srbskega, obremenjeni z Ranami, Lepimi vasmi, pa tudi z Nikogaršnjo zemljo, katerega so si zaradi režiserja hrvaškega rodu začeli kar na veliko prisvajati, a jim je le ta, na njihovo veliko presenečenje dejal, da je to bosanski film. In zdi se, da jim ni preostalo drugega kot da pošteno zavihajo rokave in se lotijo snemanja lastnih zgodb in prigod. Počasi a vztrajno je luč filmskega sveta zagledalo kar nekaj dobrih izdelkov. Maršal, Zadnja želja, Prijetna mrtva dekleta, Tu, Ta čudovita splitska noč, Kaj je moški brez brkov, Dva igralca s klopi, Pot lubenic, Živi in mrtvi, Ničiji sin, 72 dana…
Med naštete filme lahko prištejemo tudi film Armin1, ki je nastal po resnični zgodbi. Režiser filma, Ognjen Sviličić je namreč idejo za film Armin dobil pri snemanju filma Pot lubenic kjer je skrbel za izbiro igralcev. Na avdicijo za eno izmed vlog sta iz Bosne prišla tudi fant in njegov oče. Fant, Armin Omerović, je vlogo v filmu dobil, oba z očetom pa sta dobila film Armin. Očeta v filmu igra Emir Hadžihafisbegović, medtem ko sina “pravi” Armin Omerović, ki je za vlogo v filmu dejal: “To nisem jaz, sem povsem drugačen od fanta v filmu.”
“Kljub resničnemu ozadju pa ne gre za bosansko zgodbo” je povedal Emir Hadžihafisbegović. “Film navdušuje po vsem svetu prav zato, ker je to univerzalna zgodba o odnosu med očetom in sinom, ki bi jo lahko prenesli tako v Kuala Lumpur kot v Škofjo Loko.”
In koliko je resnice v univerzalnosti zgodbe, toliko je tudi moje navdušenje nad igro obeh glavnih igralcev. Brez odvečnih besed, predvsem pa z obrazno mimiko velemojstrsko prikažeta medsebojen odnos. Odnos prezahtevnoljubečega očeta in pubertetniškega sina, ki z avdicijo sicer ne uspeta a ponovno vzpostavita ljubečo vez očeta in sina. Vesta, da imata eden drugega in s tem – imata vse.
In srečen konec kar kliče po veseli glasbi…
Romani Rota – Báro drom szász
- iz leta 2007 ↩
Sneg, sneg, dež, led. Takšno vreme mi prav nič ne leži. A sem se odločil, da ne bom jamral, pa če bodo zraven snega začele padati še sekire. Dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej, lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!
Zato za danes le ena kratka, navihana risanka – Cigan in botra smrt
Velikokrat je ljudi mogoče slišati, da so ujetniki svojega telesa. A kaj poreči na Jean Dominiqa Baubya, ki je to dobesedno postal. Še zdaj me spreletava srh po telesu, ko podoživljam scene iz filma Skafander in metulj, posnet po istoimenski knjigi in resničnih dogodkih tega možakarja, urednika francoske modne revije Elle. Življenje mu je bilo posuto z rožicami. Vse do njegovih 43-ih let. Potem – groza. Zbudil se je v bolnišnici. Zdravniki so mu povedali, da je preživel možgansko kap.
A to še zdaleč ni bilo vse. Zaradi kapi je ostal v celoti paraliziran. Ne samo roke, noge, prsti. Tudi usta, jezik in vsaka mišica telesa. Sindrom zaklenjenosti. Zakaj? Ne znajo razložiti še danes. Ostala sta mu očesa in zdrav um. Vendar se veka desnega očesa ni zapirala in so se odločili, da ga zašijejo. Že misel, da vse vidiš, slišiš, razumeš in si prestrašen na smrt, vendar nikakor ne moreš dopovedati, da ne želiš da to naredijo, je grozljiva. Kot tudi filmska scena šivanja. A se možak ni predal. Odločil se je, da se ne bo smilil sam sebi in poskusil svojim otrokom s tem kar mu je ostalo dati to, česar mu ni uspelo kot popolnoma zdravemu človeku. Ob tem pa zapisati celotno zgodbo o doživljanju sveta z njegove strani. Psihološkega momenta ujetosti v svoje telo in namišljene zgodbe o namišljenih izletih. Narekoval je z levim očesom.
Nato kot sončni žarek, ki udari izza temnih oblakov, kanček upanja. Po jebenem letu mukotrpnih vaj, da bi mogoče lahko premikal vsaj usta in jezik so se ustnice nekoliko premaknile. Evforija v filmu, evforija v mojem srcu. Morda mu le uspe. Premiku ustnic sledi momljanje. V bistvu si je pel. Peli smo si vsi. Zaman. Možak, ki se je počutil kot ujet v Skafander, čeprav je bil v duši metulj, je samo deset dni po izidu svoje knjige, leto in štiri mesece po možganski kapi, umrl za posledicami pljučnice.
Poglejte ga!
Tako, zdaj grem pa na zaslužen počitek ob zvokih te stare rusko-ciganske melodije. Jutro bo še prehitro tu. Upam, da se zbudim spočit. Delo čaka
Kolpakov trio – chaso palo chaso
Nalagam ...
ZaROMpotali so