FilmoDROM
Pred dnevi se je na spletu pojavil napovednik za film ”Houston, We Have a Problem” (Houstom, imamo problem), ki je v trenutku napravil ”vihar” v vseh nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Samo v enem dnevu si je napovednik ogledalo več kot 200.000 ljudi. Prav zanimivo in zabavno je bilo prebirati ”strokovna” mnenja ljudi po forumih širom ex Jugoslavije. In seveda smo ex Jugoslovani, glede na vse napisano bili ponovno ”najjača nacija sveta”.
Če se sprašujete kdo je kriv za vso nastalo zmedo tega ”viharja”, vas verjetno ne bo presenetilo, da je to ista oseba, ki je že s svojim prvim kratkim filmom pred dvema letoma dvignila na noge skoraj celo Italijo s satiričnim filmom ”Trst je naš!”. Ja, gre za Žigo Virca, ki mu je pri tem filmskem projektu pomagal brat Boštjan. S skupnimi močmi sta se odločila razkriti največjo skrivnost hladne vojne.
Namreč, da sta Tito in Jugoslavija v času hladne vojne s pomočjo tajnih zapisov Hermana Potočnika razvijala svoj lasten vesoljski program v tajnem podzemnem centru z imenom ”Objekt 505” v znameniti bazi ”Željava” pri Bihaču. Leta 1961 je Tito program prodal ZDA in jim tako omogočil, da so v tekmi za osvajanje vesolja prehiteli takratno smrtno sovražnico ZSSR in prvi poleteli na Luno.
Juhuhu, potem pa naj nekdo še reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Kaj humor, Žiga in Boštjan sta dobesedno ”nategnila” cel Balkan in še pol sveta povrh…
Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem? ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.
Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005 ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.
In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.
Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim 
Če bi rekel ”za en piškavi k.rac”, bi bilo o tej filmski spakedranščini rečeno še preveč. Dolgočasno, nezanimivo, slabo odigrano… Mešanje, predvsem pa kupovanje zraka, ki na koncu reši vse. Klub, prijateljstvo, ljubezen.
Ali se kdo spomni Madonnine filmske avanture? V primerjavi s to burlesko so bili njeni igralski vložki pravi presežek, čeprav smo jih svoj čas vsi popljuvali. Oziroma bolj pohrakljali. Časi, ko je Cher ”žarila in palila” v filmih Mask, The Witches of Eastwick… in predvsem v romantični komediji Moonstruck, so daleč za njo. Zdaj so v ospredju njene napihnjene ustnice v ozadju pa en veliki nič. Kot vse v filmu Burlesque.
Christina Aguilera? Ona v filmu ni niti p od enega piškavega k. Žalostno a resnično.
Lahko bi rekli, da človek obrača, nekdo tam zgoraj pa vse lepo opazuje, se žalosti ali smeji na koncu pa obrne kot on želi. Ampak gremo lepo od začetka…
V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend. In to popolnoma po srečnem spletu okoliščin. Zakaj? Še pomnite, da sva z ženo pred leti posnela kratek filmček ”Wild Thing’‘, kjer jaz, kot glavni (in edini ) igralec premagujem arhitektonske ovire naše štajerske prestolnice? Ne? No, tudi pri nama se je nanj usedlo že kar nekaj prahu in sva ga skoraj zapakirala v embalažo pozabe. A je film vendarle ”našel” neke svoje oboževalce in jim vrtal po spominu. In prav ti so mi prigovarjali naj film pošljem na festival, a mi nekako ni dišalo. Že v Sloveniji sem se z njim malce ”nasukal”. Nekaterim se je zdel preveč kaskaderski, pa nevaren na tisoč in en način. Ampak so vztrajali in film toplo priporočili mednarodnemu filmskemu festivalu. Nato je sledil klic organizatorjev. No to pa zdaj ni bil več neki mačji kašelj in film je romal v Beograd. Čez dober mesec dni je prišel drugi klic iz srbske prestolnice. Film BO prikazan na festivalu!! In to ne v revialnem temveč celo v tekmovalnem delu programa. Med 23 filmi (z revialnim delom je bilo skupno prikazanih 40 filmov) z vsega sveta. S treh kontinentov. Iz 13 držav. Med samimi starimi mački dokumentarnega in igranega filma.
Intervju za B92
Naj povem, da sta bila v tekmovalni program uvrščena še dva slovenska filma. In sicer film ”Brez”, režiserja Matjaža Fištravca, kjer ima glavno vlogo verjetno vsem nam znani Mirko Lebar, prvi človek brez nog, ki se je povzpel na najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (če izvzamemo gore Kavkaza) in pa film ”Besede onkraj vidnega”, režiserja Matjaža Latina, ki pa je bil na žalost zaradi zapletov okrog podnapisov naknadno premeščen v revialni del. Oba filma sta odlična in mirno lahko rečem, da so Štajerci izredno lepo in z močno pripovedjo zastopali slovenske barve.
Seveda sva bila z ženo izredno prijetno presenečena tudi nad povabilom organizatorja naj se festivala na njihove stroške osebno udeleživa. Hmm, super a pot ni kratka in potrebno je kar nekaj ”šoldov”… saj veste… bencin, cestnine. In tukaj je na pomoč prijazno priskočila Zveza paraplegikov Slovenije. Oba s soprogo sva z veseljem vzkliknila le še: Beograd, prihajava! Pazi se naju
Tu pa se začnejo besede iz začetka: V ponedeljek sva se s soprogo zgodaj zjutraj vrnila iz Beograda, kjer sva se udeležila mednarodnega filmskega festivala oseb z invalidnostjo – BOSIFEST 2011 ter preživela fantastični vikend… In mimogrede osvojila srca Beograjčanov, ki so nama podelili Nagrado občinstva.
Kaj sploh dodati na to? Preprosto – življenje je lepo… še posebej, če imaš prijatelje Hvala vsem.
Filmski posladek, ki je slučajno zajadral k meni a se je na koncu kot metastaze razširil po vsem mojem telesu. Me prikoval k TV ekranu in me odhipnotiziral šele na koncu filma. Vmes si nisem prižgal niti ene cigarete, kar je že dovolj zgovorno v kakšnem ”šunku” sem pogledal film. Zgodbo o metropoli, ki jo je z(a)jebala vojna. Zgodbo o ljudeh, ki so jih uničili droga in alkohol. Črni humor, ki prevzema obliko (družinskega) nasilja. Urbani žargon prepoln sovraštva in predsodkov.
Film, kjer se kolne kot se kolne v življenju, ki je velikokrat zgodba o nečloveškem trpljenju. Prvi zagrebški film, ki je v bistvu film o Zagrebu. Filip, Krpa, Dejo, Kizo, BBB – alkoholiki, narkomani, kriminalci, huligani. Metastaze. V ljudski obliki. Katerim so človeške vrednote ”španska vas”. Film za vse generacije. Priporočam ogled – a mlajšim od 14 let šele čez par let.
Naslov filma: Metastaze, Država: Hrvaška, Leto: 2009, Trajanje: 82 min, Žanr: drama, Režija: Branko Schmidt, Scenarij: Ognjen Sviličić, Glasba: Goran Bare, Igrajo: Rene Bitorajac, Franjo Dijak, Rakan Rushaidat, Ivo Gregurević, Emir Hadžihafizbegović…
P.S.
H-hh, kot kaže je cela ex Juga v globokem dreku. Politiki in razni kvazirešitelji so ga toliko ”nasrali”, da navadna raja še komaj zajema sapo. Hočeš nočeš – moraš se znajti po svoje. Kot nekoč v taboriščih. Ni važno kako bo čez pol leta, važno je preživeti dan…
Scena iz kratkega filma Emirja Kusturice – Plavi Ciganin
Leta 2002 je svet dobil kratki film – [A]torzija. Ki je pod svojo streho združil slovensko produkcijo in par slovenskih igralcev. Srbskega režiserja in par srbskih igralcev. Bošnjaškega scenarista in par bošnjaških igralcev. In brejo kravo Šaro.
Nastala je nekaj minutna čarovnija…
Vojna. Sarajevo. Tunel. Pevski zbor. In humor. Tako značilen za ta prostor. Film je nato nadaljeval svojo pot po evropskih in svetovnih festivalih ter si leta 2003 na filmskem festivalu v Berlinu priboril zlatega medveda s pojasnilom, da je ta film delo, ki uspeva ustvarjati veliko emotivno sliko za preživetjem in moč umetnosti v vojnih časih.
To je bila lepa popotnica za naslednjo stopnico. Nominacijo za oskarja. A par centimetrov je zmanjkalo in zadnja stopnica ni bila dosežena. Pa nič hudega. Saj nam je ostal film, pred katerim se joče, čeprav se solze ne dajo pojasniti z neko konkretno žalostjo. In ostala je vera. Vera v človeka. Predvsem pa v človeku. Tudi takrat, ko sam nima niti najmanjše misli o bogu.
P.S.
V filmskem pevskem zboru nastopa tudi Mirjana Šajinović, za katero vem, da odlično poje. A to za igralce ni pravilo. Prej izjema. In ena takšnih izjem je tudi Yul Brynner, kateri je del svoje mladosti, po pariških klubih in kabaretih z velikanom ciganskega šansona Aljošo Dimitrijevičem igral in prepeval ciganske pesmi. Ne verjamete? Pa poglejslušajmo video…
Yul Brynner & Aljoša Dimitrijevič – dve gitari
Nalagam ...
ZaROMpotali so