FilmoDROM
Pred dnevi se je na spletu pojavil napovednik za film ”Houston, We Have a Problem” (Houstom, imamo problem), ki je v trenutku napravil ”vihar” v vseh nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Samo v enem dnevu si je napovednik ogledalo več kot 200.000 ljudi. Prav zanimivo in zabavno je bilo prebirati ”strokovna” mnenja ljudi po forumih širom ex Jugoslavije. In seveda smo ex Jugoslovani, glede na vse napisano bili ponovno ”najjača nacija sveta”.
Če se sprašujete kdo je kriv za vso nastalo zmedo tega ”viharja”, vas verjetno ne bo presenetilo, da je to ista oseba, ki je že s svojim prvim kratkim filmom pred dvema letoma dvignila na noge skoraj celo Italijo s satiričnim filmom ”Trst je naš!”. Ja, gre za Žigo Virca, ki mu je pri tem filmskem projektu pomagal brat Boštjan. S skupnimi močmi sta se odločila razkriti največjo skrivnost hladne vojne.
Namreč, da sta Tito in Jugoslavija v času hladne vojne s pomočjo tajnih zapisov Hermana Potočnika razvijala svoj lasten vesoljski program v tajnem podzemnem centru z imenom ”Objekt 505” v znameniti bazi ”Željava” pri Bihaču. Leta 1961 je Tito program prodal ZDA in jim tako omogočil, da so v tekmi za osvajanje vesolja prehiteli takratno smrtno sovražnico ZSSR in prvi poleteli na Luno.
Juhuhu, potem pa naj nekdo še reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Kaj humor, Žiga in Boštjan sta dobesedno ”nategnila” cel Balkan in še pol sveta povrh…
Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem? ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.
Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005 ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.
In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.
Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim
Leta 2002 je svet dobil kratki film – [A]torzija. Ki je pod svojo streho združil slovensko produkcijo in par slovenskih igralcev. Srbskega režiserja in par srbskih igralcev. Bošnjaškega scenarista in par bošnjaških igralcev. In brejo kravo Šaro.
Nastala je nekaj minutna čarovnija…
Vojna. Sarajevo. Tunel. Pevski zbor. In humor. Tako značilen za ta prostor. Film je nato nadaljeval svojo pot po evropskih in svetovnih festivalih ter si leta 2003 na filmskem festivalu v Berlinu priboril zlatega medveda s pojasnilom, da je ta film delo, ki uspeva ustvarjati veliko emotivno sliko za preživetjem in moč umetnosti v vojnih časih.
To je bila lepa popotnica za naslednjo stopnico. Nominacijo za oskarja. A par centimetrov je zmanjkalo in zadnja stopnica ni bila dosežena. Pa nič hudega. Saj nam je ostal film, pred katerim se joče, čeprav se solze ne dajo pojasniti z neko konkretno žalostjo. In ostala je vera. Vera v človeka. Predvsem pa v človeku. Tudi takrat, ko sam nima niti najmanjše misli o bogu.
P.S.
V filmskem pevskem zboru nastopa tudi Mirjana Šajinović, za katero vem, da odlično poje. A to za igralce ni pravilo. Prej izjema. In ena takšnih izjem je tudi Yul Brynner, kateri je del svoje mladosti, po pariških klubih in kabaretih z velikanom ciganskega šansona Aljošo Dimitrijevičem igral in prepeval ciganske pesmi. Ne verjamete? Pa poglejslušajmo video…
Yul Brynner & Aljoša Dimitrijevič – dve gitari

Če bi rekel ”za en piškavi k.rac”, bi bilo o tej filmski spakedranščini rečeno še preveč. Dolgočasno, nezanimivo, slabo odigrano… Mešanje, predvsem pa kupovanje zraka, ki na koncu reši vse. Klub, prijateljstvo, ljubezen.





ZaROMpotali so