Hmm…, morda se bo slišalo morbidno, vendar želim, da me na zadnji poti ne pospremijo z zvoki Tišine, pač pa z zvoki ciganske Dželem, dželem. Pesem ob kateri mi nehote vedno znova in znova pritečejo solze, pa naj bom pred tem še tako vesel in razposajen. Ne, saj to niso solze žalosti. So nekaj, kar si ne znam razložiti niti sam. Ob zvokih pesmi mi telo napolni neka vražjebožja, patetičnorajajoča energija, ki me prestavi v stanje podobno…, pojma nimam čemu. Obmirujem, vendar v telesu divjajo orkani. Ognjemet čustev, ki spravijo telo v nekontrolirani drget. In solze na priprte oči. Čas se ustavi. Ne slišim ničesar. Le otožne zvoke te prečudovite pesmi.

Ciganska glasba! Kdaj sem se zaljubil vanjo ne vem. Mislim, da se je kar zgodilo. Morda zaradi Esme ali Šabana, morda zaradi Bregovića, kateri si je že z Dugmiči sposojal njihove ritme ali pa je ”krivica” na plečih Ciganov, ki so že zdavnaj poleteli v nebo, kjer jih je poiskal Emir Kusturica in mi z njimi pričaral še delček tistega kar je manjkalo do brezpogojne vdaje duše in srca.

Kaj je to v njihovi glasbi kar me vedno znova prebudi? Me vrže v neko drugo vesolje. Kjer čustva gorijo bolj kot Sonce. Spet ne vem. Razumeti cigansko dušo je boleče. In prelepo. Ampak če želiš mavrico, se moraš sprijazniti z dežjem. Kot življenje. A mi je všeč. Kakor tudi hoditi po ”Romale Drom”. Njihovi cesti prečudovite glasbe.

Pišem se pristno slovensko – Klep. Priimek mojega očeta-očima, ki je skupaj z mamo skrbel zame od mojega tretjega leta starosti. Do svojega tretjega leta sem imel mamin dekliški priimek – Petrović. Po dedku, ki je Hrvat. Na svet sem prijokal, ko je bilo mami šestnajst let. Prav toliko tudi fantu, ki se je vsega skupaj ustrašil in… Ah kaj bi to. Po njem bi za mojim imenom stal Antonov ”makedonski”. Verjamem, da je ta mešana kri eden od razlogov, da roke ob zvokih ciganskih melodij kar same silijo v nebo. In iz telesa izvabljajo tisti drgetajoči ognjemet čustev. Opaaa.

P.S.

Ah ja, da pojasnim, kaj GADŽO sploh pomeni. Je ciganska beseda za necigana oz. ”civila”, kot mu rečejo sami. Bolj primerne besede za naslov bloga verjetno ne bi našel. Res sem gadžo, ki nadvse spoštuje in ceni cigansko glasbo. Sastimos!

P.S. – drugič

Še nekaj malega o meni…