Arhiv: marec, 2011
Zadnja leta poteka obnovitvena rehabilitacija para in tetraplegikov le v zdraviliščih Laško, Čatež in po novem še v Zrečah. Pred tem smo lahko šli na rehabilitacijo tudi na morje. V Novigrad.
Osebno sem dobesedno oboževal ta del kotička ob morju. Ne, ne da se primerjati z zdravilišči. Pa, če se v le teh še tako trudijo. Morje, obala, sonce, borov gozdiček, prijatelji. Tudi večji direndaj me ni zmotil v uživanju in srkanju lepot in prilik, ki ga ponuja morje. Eeee, ko bi se dal čas zavrteti nazaj. A se ne da. Na žalost.
Kar zaduši me v prsih ob spominu na ta leta in neka nevidna, otožna, melanholična sila preplavi bit moje duše. Ja, joče za temi trenutki. Saj vem, ti trenutki bi jo morali božati. Žgečkati. In risati nasmeh na ustnicah. Vendar… Ajjj, me ma, da bi… pa nič ne pomaga. Vse je šlo k hudiču. Kot marsikaj v tej naši lumpasti državici.
Bom glasbo poklical na pomoč. Naj mi ona riše nasmeh na ustnicah. Predvsem pa poboža otožno dušo.
Monisto – Devlale
Cigan se je poročil z Židinjo in imela sta sina.
Nekega dne mali sinko vpraša očeta:
- Ata, sem jaz Cigan ali Žid?
- Zakaj vprašaš?
- Neki prijatelj mi hoče prodati kolo, pa ne vem ali naj zbijem ceno ali naj ga ukradem!?
Nasmejali smo se, pa se dajmo še malo dirladad in naplesat…
…tresi, tresi…
Fejat Sejdić – Featova dirlada
Gipsy punk? Ste že slišali zanj? Brez zadrege, če še ne, saj sem tudi sam bil presenečen, ko sem ugotovil, da obstaja. In vam zaupam še nekaj? Bil sem navdušen. Ok, verjetno marsikomu ne bo všeč to razbijanje in kričanje, pa vseeno…
Ogromno energije je tisto kar mi najprej pade na pamet in prvo s čim vas bom skušal navdušiti, da si ogledate pripet video skupine Gogol Bordello. Brez strahu. Fantje in dekleta vas ne bodo pojedli. Le zažgali. Kot šilce žganja, ki ga spijete na dušek. Mmkhkhkh… Diši po še. Kam sn že dau ono drugo litrco šnopsa?
Gogol Bordello – Wonderlust King
(v David Letterman showu)
Leta 2002 je svet dobil kratki film – [A]torzija. Ki je pod svojo streho združil slovensko produkcijo in par slovenskih igralcev. Srbskega režiserja in par srbskih igralcev. Bošnjaškega scenarista in par bošnjaških igralcev. In brejo kravo Šaro.
Nastala je nekaj minutna čarovnija…
Vojna. Sarajevo. Tunel. Pevski zbor. In humor. Tako značilen za ta prostor. Film je nato nadaljeval svojo pot po evropskih in svetovnih festivalih ter si leta 2003 na filmskem festivalu v Berlinu priboril zlatega medveda s pojasnilom, da je ta film delo, ki uspeva ustvarjati veliko emotivno sliko za preživetjem in moč umetnosti v vojnih časih.
To je bila lepa popotnica za naslednjo stopnico. Nominacijo za oskarja. A par centimetrov je zmanjkalo in zadnja stopnica ni bila dosežena. Pa nič hudega. Saj nam je ostal film, pred katerim se joče, čeprav se solze ne dajo pojasniti z neko konkretno žalostjo. In ostala je vera. Vera v človeka. Predvsem pa v človeku. Tudi takrat, ko sam nima niti najmanjše misli o bogu.
P.S.
V filmskem pevskem zboru nastopa tudi Mirjana Šajinović, za katero vem, da odlično poje. A to za igralce ni pravilo. Prej izjema. In ena takšnih izjem je tudi Yul Brynner, kateri je del svoje mladosti, po pariških klubih in kabaretih z velikanom ciganskega šansona Aljošo Dimitrijevičem igral in prepeval ciganske pesmi. Ne verjamete? Pa poglejslušajmo video…
Yul Brynner & Aljoša Dimitrijevič – dve gitari
Partizanske filme sem vedno imel rad. Konec koncev so bile to naše, jugoslovanske kavbojke. Ker pač razen Vinetoua in Old Shatterhanda, ki sta se skrivala, pretepala nepridiprave in reševala nemočno indijansko rajo okrog Plitvic drugih indijancev in kavbojcev nismo imeli, so si filmarji izmislili drug način akcije. Ki je narodu na tem področju bolj pisana na kožo.
V obliki hudobcev so se znašli Švabi, pa makaronarji in petokolonaši, katere so brez problemov in v naše skupno veselje mikastili tako Ljubiša Samardžić, Boris Dvornik, Bata Živojinović, Bert Sotlar, Pavle Vuisić, pa seveda tudi nepozabni Richard Burton. Vsi smo iz vsega grla združno kričali – Na juriiiiš, medtem, ko je Yul Brynner ”dvignil” še kakšen most. In bil neposreden ”krivec” za stavek, ki je z Boškotom odkorakal v hladno Neretvo in anale YU kinematografije – preko vode do slobode.
Počasi a vztrajno so odkorakali tudi filmi s partizansko tematiko. A ljudje jih še vedno niso pozabili. Še več. Z veseljem si jih na TV radi ogledajo še danes. Zakaj? To pa je verjetno vprašanje za kakšno drugo temo.
Scena iz filma Burduš
(v filmu Diverzanti je malce drugačna )
Cigan Džej dela izpit za avto. V nekem trenutku hladn ko špricer pelje mimo znaka STOP.
Inštruktor poskoči, kot da bi ga elektrika stresla in pravi: Ej, ej, ej, stoj Džej, počasi! Kakšen znak je to?
Džej, spet mrtvo hladen, odgovori: Aluminijast! Zakaj? Se vrnema po njega?
Esma Redžepova & Mahala Rai Banda – Čaje Šukarije
Nalagam ...
ZaROMpotali so