Naslov je sestavljen iz dveh filmov, ki vsak na svoj način predstavljata človekovo borbo za življenje. In čeprav je en narejen po resničnih dogodkih, drugi pa po dogodkih, ki so verjetno resnični, se nikakor ne moreš znebiti misli, da filma in situacije ne bi primerjal med seboj. Kljub temu, da pri enem veš kaj se bo zgodilo a vseeno upaš na najboljše, medtem, ko pri drugem lahko samo upaš, čeprav veš, kaj se bo zgodilo. Malce čudno, vem, a nekako se mi zdi, da bo vsak sam prišel do takšnega sklepa po ogledu obeh filmov. Še preden napišem nekaj o filmih, bi zastavil eno vprašanje. Tako bolj filozofsko… Za razmišljanje. Namreč pred leti, ko je prijatelj vozil kombi poln slepih ljudi, so ti sami rekli, da so raje slepi kot pa paraplegiki. In ko sem sam vprašal ”navadne” ljudi, kaj bi v življenju lažje sprejeli ali slepoto ali paraplegijo, so vsi po vrsti brez izjeme dejali – paraplegijo. Heh, ti jarca… No, kako bi odgovoril ti?

Kakorkoli, človek v nevarnosti vedno izbere tisto, kar misli da ga bo ohranilo pri življenju. Morda ga ne bo. A, če je le 0.0001 % možnosti, da mu bo uspelo, se bo za to tudi odločil. Instinktivno. To nam je v genih. Preživeti. Pa četudi pohabljen. In tu se lahko vrnemo na zgoraj omenjena filma. Prvega sem si ogledal Buried (Zakopan). Me je ”prijetno” presenetil. Predvsem s svojo klavstrofobičnostjo, napetostjo in šokantnostjo saj se zgodba dogaja v enem prostoru, na enem mestu. In to VES ČAS. Celo klinčevo uro in pol. Norooo. Ne, ne gre za stanovanje, sobo, avto, telefonsko govorilnico ali kaj podobnega, kar je v filmih že bilo prikazano. Dogaja se v krsti, trugi…rakvi!!! Dva metra pod zemljo, sredi iraške puščave. Brrrr, še vedno me že sama pomisel na film popolnoma naježi, saj se nehote postavljam v položaj fanta, ki so ga ugrabili iraški kriminalci, ga nekje sredi puščave zakopali, sedaj pa od njega zahtevajo 5 milijonov dolarjev. Po telefonu, ki so mu ga dodali v krsto. Začne se boj, predvsem njegov osebni boj za življenje. Seveda pa tudi ura in pol tvoje nervoze, potenja, povišanega utripa in celega kupa vsemogočih občutkov, ki kakor razburkano morje udarjajo v psihično in fizično utrujeno in na koncu z živci popolnoma izžeto telo. Sem prepričan, da boste po ogledu filma pred ekranom obsedeli – ŠOKIRANI – še vsaj 10 minut.

In kot da mi to ne bi bilo dovolj, sem si ogledal še film 127 Hours (127 ur). Ponovno skoraj ves film en prostor in eno mesto. Zgodba drugega fanta. Tokrat resnična. Krvavo  življenjska. Zgodba adrenalinskega odvisnika, zaljubljenega v naravo. A narava zna biti zelo zahrbtna. Še posebej, če se počutiš (pre)močnega… herojskega… (vse)mogočnega… Takrat si na dobri poti – da umreš. Ali pa najmanj ostaneš brez roke. In ponovno se lahko vrnemo k mojemu vprašanju. Kaj bi v življenju lažje sprejeli? Kajti Aron je moral. Ali življenje ali roka? In je. Danes počne vse mogoče stvari brez te roke. Vendar živi. Kar pa je tako najbolj važno. Mar ne!?

Tako, nedelja še ni pri koncu in še vedno imate čas, da še vsaj za tri ure pozabite na ponedeljek. Ta bo tako prehitro tu. Konec koncev imate vedno možnost izbire. No… skoraj vedno.