Arhiv: 2010
Če kdaj, potem za našo Kim lahko z vso prisebnostjo in odgovornostjo rečem, da nam je bila poslana z neba. Majhna, nebogljena, svetlo rjava kepica, prepuščena sama sebi in zapuščena pred šolo a kljub temu življenja polna in neverjetno prikupna in ljubeča kužika. Najdenka, ki je najprej s svojo energijo osvojila mojo hčerko, kasneje (čez dobro uro) pa še naju z ženo. Čeprav sva oba nekoč dejala, da psa več ne bomo imeli. Ja, ja zarečenega kruha…
Pred štirimi leti nam je poginila Nera. Zlata prinašalka, ki je bila v resnici zlata. Imeli smo jo zelo, zelo radi in to ljubezen je znala vrniti na sto in en način. A bolezen je naredila svoje. Nera je nekega dne še zadnjič pomahala s svojim košatim repom. V slovo…
…in ponovno snidenje. Kajti Kim je kljub temu, da je mešanka in pol manjša, zelo podobna Neri. Vsi imamo malce na sumu, da nam je to Nera zorganizirala…

Sicer je Kim bolj nagajiva in prava ženska radovednica, ki svoj črn smrček vtakne v prav vsako omaro, vendar z neverjetno razvitim čutom pripadnosti. In ljubeznijo, da jemlje dih. Marsikdo bo na to dejal: ”ja, saj je moj kuža tudi takšen”, vendar lastna izkušnja šteje in v življenju kaj takšnega še nisem videl. Prav pri nobeni živali še nisem doživel, da bi se tako ljubko, nežno a močno stisnila ob tvoje telo, kot da bi hotela reči: ”Hvala, ker ste me rešili in sprejeli. Imam vas rada…” Neprecenljiv občutek in zdravilna terapija tudi za nas. Hvala tebi Kim ker si prišla.
In zdaj… muzika…
Leonsia Erdenko – lumba
Je šel Cigan Jožek loviti ribe takoj za mejo na neko jezero v Avstriji, kjer je ribolov strogo prepovedan. Rib ko peska, zato jih je v kratkem času nalovil za poln škaf. In ravno, ko je odhajal – rotacijske luči. Policaj.
Policaj: Gospod, tukaj je prepovedan ribolov. Morali boste plačati kazen!
Jožek: Zakaj? To so ja moje ribe.
Policaj: Kako vaše?
Jožek: Kak moje? Lepo. Jas jih fsako jutro prnesem sem do jezera, jih spustim, da se malo naplavajo, pol jim pa požvižgam, da se vrnejo nazaj v škaf in gremo lepo domu. Če čete, vam pokažem.
Policaj: To… bi pa res rad videl. Pokaži!
Jožek lepo strese ribe iz škafa v jezero. Nekaj sekund tišine, nakar reče policaj: Da vidim zdaj!
Jožek: Kaj pa?
Policaj: Požvižgaj jim!
Jožek: Komu naj požvižgam?
Policaj: Ja ribam, ne!
Jožek: Kirim ribam?
Hehehe, ni vedel gospod policaj, s kom ima ”posla”. Naj bo razigran vikend še naprej…
Fanfare Ciocarlia – manea cu voca
Žalostno kaj vse naredi človek, ki se ne upa, želi ali more spoprijeti s svojimi težavami, skrbmi ali strahovi. A to še zdaleč ne bi bil takšen problem. Le ta nastane, ko se začne ukvarjati s problemi in težavami drugih, ter se s skupino podobnih pohabljencev in kreatur vzajemno lotijo vzgoje in samo njim vidnih problemov tretje osebe. Seveda za njegovim hrbtom. In tako se kar naenkrat ta tretja, nič hudega sluteča oseba, znajde v položaju ko mora braniti svoj položaj in se Don Kihotovsko boriti z mlini na veter v večnem boju nasprotij neživljenjskega idealizma in vsakdanjo praktičnostjo, kjer se cenijo predvsem materialne dobrine, denar, moč, brezsrčnost, egoizem in poudarjanje lastnih zaslug. Ja, življenje ni gasilska veselica, še manj orehova potica in niti slučajno si ne upaj pomišljati, da bi rad pobegnil iz tega njihovega kroga, saj te po potrebi vedno znova in znova potegnejo nazaj v njega. Kot v filmu Boter. Čakaš lahko samo še na kakšen naročen umor.
Zakaj je temu tako? A je res v današnjem svetu narobe biti srčen? Čutiti z dušo? Biti razposajen? Se smejati norčijam in kakšno tudi sam ušpičiti? Uživati v trenutkih? V večini primerov je že tako! Je preveč človeško. Ranljivo. Predvsem pa nerazumljeno. In tega kar človek ne razume, se boji. Ipično cepeta, trepeta in nevrotično razmišlja, kako bi to nerazumljeno pohabil, uničil, pobil. Kot zver, kateri je potrebno ukrasti še tisto malo prostora ki ga ima in ji omogoča preživetje. Velikokrat je slišati, da je pač bolje biti pametnejši in popustiti. A kaj, ko bi takrat prišli do tega, da bi nam vladali norci. Urejali in usmerjali našo pot življenja. Kontrolirali vdihe in utrip srca, zganjali teror nad drugače čutečo dušo in v ekstazi prepojeni z egocentričnim brutalnim smradom lastne nesposobnosti slavili zmago nad srečnim in zadovoljnim človekom. Človekom katerih lastnosti so jim tuje. Zato ga je potrebno spametovati, preprečiti njegove čudne zablode in ga oropati še zadnjih iluzij o prijateljstvu, slogi, tovarištvu, spoštovanju, ljubezni, ga kot navadno smet pustiti strohneti in dovoliti novodobnemu vetru zaplankanosti, omejenosti in črednega razmišljanja, da ga odpihne daleč vstran od njihovih krvoločnih oči, ki v mraku zatemnjene hinavščine pogledujejo in oprezajo za novo žrtvijo inkvizicijskopravičniškega lova na čarovnice.
Naj vas lovijo. Naj vas ulovijo. Vendar naj vse te hijene katerim poganjate adrenalin po telesu vedo, da vas spremenili ne bodo. No pasaran! Ali kurc jih gleda po naše. Še idite v dobre gostilne, idite med dobre ljudi, si nalijte čistega vina ter s pravimi prijatelji nazdravite na mavrične dni.
Dajmo si na te ”hude” besede duška z glasbo. Iz romunsko-francosko-izraelsko-belgijsko-nizozemske romantične komedije in vojne drame obenem. Če se vam zdi muzika nekako znana… ja, ja, je Bregovićeva
Train De Vie – Yiddes et Tziganes
Za marsikoga, ki igro opazuje s strani se zdi šahovska igra dolgočasna. A igralci šaha bi to trditev kategorično zanikali. Tudi sam. Čeprav sem daleč od kakega resnega igralca šaha. Ga pa rad igram. Spomnim se dni, ko smo s prijatelji “z dvorišča” po cele dneve brcali žogo. Ne vem od kod sta se vzela dva starejša gospoda, ki sta na bližnjih lesenih mizicah začela igrati šah. Mi nogomet, onadva šah. In počasi smo “špilali” samo še šah. Bilo je kar hecno videti, ko smo na dvorišče pridrveli s šahom namesto z žogo v rokah. Zraven pa še s kakšno šahovsko knjigo, kjer smo se učili predvsem začetnih otvoritvenih “fint” s katerimi smo poskušali čim prej premagati nasprotnika. Seveda ta sistem ni dolgo “vzdržal vode”. Potrebno je bilo še kaj več šahovskega znanja. Počasi so se začeli kazati tudi rezultati. Pri vseh. Kar naenkrat nas je začel obdajati neki poseben sij. Ponos. Hja, nenadoma smo vsi po vrsti začeli premagovat glave družin. Naše ateje. Starejše brate. Mame pa tako ali tako z “zavezanimi okami”. No, je pa res, da mame ponavadi tudi kaj dosti šaha niso igrale. Figure so že znale premikat a kaj drugega od mam ni bilo za pričakovat.
Na splošno je veljalo, da ženske te igre ravno ne obvladajo. Ženske pa šah? Pfff! Katerikoli dam kraljico in še trdnjavo prednosti, pa jo z “levo roko” premagam. Ja, ja, pač najstniško “moško duvanje”. Sicer pa, o moških prvakih smo lahko brali v časopisih, revijah, poslušali na radiu in gledali po televiziji. Naši šahovski idoli so bili Capablanca, Aljehin, Vidmar, Spasski in seveda malce odpiljeni Bobby Fischer, tudi Karpov, ki pa meni (čeravno ne vem zakaj) ni bil nikoli všeč. Kdo pa je takrat poznal Elizabeto Bikovo ali Nono Gaprindašvili? Od nas nihče. Pa sta obe bili ženski šahovski prvakinji. Kasneje se je gledanje (predvsem nas laikov) na ženske v šahovskem svetu začelo spreminjati. Prišle so sestre Polgar. Kot za šalo so premagovale tudi moške kolege. In nato se pojavi Aleksandra Kostenjuk.
Ko je bil Bobby Fischer pred leti zaprt v japonskih zaporih, se je njegov najhujši “sovražnik” Boris Spasski ponudil, da bi mu krajšal dneve v celici z igranjem šaha. Pa je Fischer rekel: “Kaj mi bo Spasski v celici? Med Rusi menda šahira neka deklica čudovite lepote. Aleksandra Kostenjuk – njo mi pripeljite, ne pa Spasskega, ki sem se ga v življenju že dovolj nagledal.”
Kar hitro so Aleksandro začeli primerjati z Ano Kurnikovo. In govoriti, da je Aleksandra za šah to, kar je Kurnikova za tenis. Pomota. Vsaj v nečem je veliko boljša. Septembra 2008 je v Nalčiku, baje najbolj nevarnem mestu sveta, v borbi z 14-letno kitajsko čudežno deklico Hou Yifan osvojila naslov svetovne prvakinje. Tako so Rusi po 46 letih ponovno dobili šahovsko prvakinjo, šahisti svojo šahovsko kraljico, ves ostali svet pa novo modno lepotico.
Pa mi naj še kdo reče, da pamet in lepota ne moreta skupaj z roko v roki in da se zarečenega kruha ne poje – največ.
Ena nežna pesmica… za Aleksandro
Sare e Roma – Mar Djandja
Sneg, sneg, dež, led. Takšno vreme mi prav nič ne leži. A sem se odločil, da ne bom jamral, pa če bodo zraven snega začele padati še sekire. Dobra volja je najbolja, na vsej širni zemlji tej, lica rdeča, smeh in sreča to zaklad je, hej, juhej!
Zato za danes le ena kratka, navihana risanka – Cigan in botra smrt

Pri pouku biologije učiteljica nariše na tablo kumaro in vpraša učence, kaj je to. Javi se ciganček Baro in reče: “To je kurac, gospa učiteljica.”

ZaROMpotali so