GADŽO

Za marsikoga, ki igro opazuje s strani se zdi šahovska igra dolgočasna. A igralci šaha bi to trditev kategorično zanikali. Tudi sam. Čeprav sem daleč od kakega resnega igralca šaha. Ga pa rad igram. Spomnim se dni, ko smo s prijatelji “z dvorišča” po cele dneve brcali žogo. Ne vem od kod sta se vzela dva starejša gospoda, ki sta na bližnjih lesenih mizicah začela igrati šah. Mi nogomet, onadva šah. In počasi smo “špilali” samo še šah. Bilo je kar hecno videti, ko smo na dvorišče pridrveli s šahom namesto z žogo v rokah. Zraven pa še s kakšno šahovsko knjigo, kjer smo se učili predvsem začetnih otvoritvenih “fint” s katerimi smo poskušali čim prej premagati nasprotnika. Seveda ta sistem ni dolgo “vzdržal vode”. Potrebno je bilo še kaj več šahovskega znanja. Počasi so se začeli kazati tudi rezultati. Pri vseh. Kar naenkrat nas je začel obdajati neki poseben sij. Ponos. Hja, nenadoma smo vsi po vrsti začeli premagovat glave družin. Naše ateje. Starejše brate. Mame pa tako ali tako z “zavezanimi okami”. No, je pa res, da mame ponavadi tudi kaj dosti šaha niso igrale. Figure so že znale premikat a kaj drugega od mam ni bilo za pričakovat.

Na splošno je veljalo, da ženske te igre ravno ne obvladajo. Ženske pa šah? Pfff! Katerikoli dam kraljico in še trdnjavo prednosti, pa jo z “levo roko” premagam. Ja, ja, pač najstniško “moško duvanje”. Sicer pa, o moških prvakih smo lahko brali v časopisih, revijah, poslušali na radiu in gledali po televiziji. Naši šahovski idoli so bili Capablanca, Aljehin, Vidmar, Spasski in seveda malce odpiljeni Bobby Fischer, tudi Karpov, ki pa meni (čeravno ne vem zakaj) ni bil nikoli všeč. Kdo pa je takrat poznal Elizabeto Bikovo ali Nono Gaprindašvili? Od nas nihče. Pa sta obe bili ženski šahovski prvakinji. Kasneje se je  gledanje (predvsem nas laikov) na ženske v šahovskem svetu začelo spreminjati. Prišle so sestre Polgar. Kot za šalo so premagovale tudi moške kolege. In nato se pojavi Aleksandra Kostenjuk.

Ko je bil Bobby Fischer pred leti zaprt v japonskih zaporih, se je njegov najhujši “sovražnik” Boris Spasski ponudil, da bi mu krajšal dneve v celici z igranjem šaha. Pa je Fischer rekel: “Kaj mi bo Spasski v celici? Med Rusi menda šahira neka deklica čudovite lepote. Aleksandra Kostenjuk – njo mi pripeljite, ne pa Spasskega, ki sem se ga v življenju že dovolj nagledal.”

Kar hitro so Aleksandro začeli primerjati z Ano Kurnikovo. In govoriti, da je Aleksandra za šah to, kar je Kurnikova za tenis. Pomota. Vsaj v nečem je veliko boljša. Septembra 2008 je v Nalčiku, baje najbolj nevarnem mestu sveta, v borbi z 14-letno kitajsko čudežno deklico Hou Yifan osvojila naslov svetovne prvakinje. Tako so Rusi po 46 letih ponovno dobili šahovsko prvakinjo, šahisti svojo šahovsko kraljico, ves ostali svet pa novo modno lepotico.

Pa mi naj še kdo reče, da pamet in lepota ne moreta skupaj z roko v roki in da se zarečenega kruha ne poje – največ.

Ena nežna pesmica… za Aleksandro

Sare e Roma – Mar Djandja