Pride Ciganka v Center za socialno delo, z njo pa nič manj kot petnajst otrok.
- Ojoj – vzklikne socialna delavka. Pa ja niso vsi vaši?
- So ja – odgovori Ciganka s tonom, ki je dal vedeti, da je že milijonkrat odgovorila na to vprašanje.

- Dobro no. Vas moram vse vpisati v knjigo. Povejte mi njihova imena. Pa začne Ciganka – to je moj najstarejši sin Saša, to pa moja najstarejša hči Saša. Pol je tu naslednja hči Saša, za njo pa se je rodil sin Saša… – Pa dobro no, kaj se te vsi po vrsti imenujejo Saša ali kaj – vpraša nejeverno socialna delavka.

- Ma ja, vete, to je fejst praktično – odgovarja Ciganka – na primer, ko jih kličem na kosilo, se samo zaderem Saša in priletijo fsi, pa recimo, če mi hoče kiri leteti na cesto, se spet zaderem Saša in bilokiri da je, se kuj fstavi. Vam rečem, to mi je bla ena bolših odločitef v živleji – fsem dati isto ime.

Socialna delavka malo razmisli o teh argumentih, naposled pa le previdno vpraša: Ok v redu, razumem, ampak povejte mi, kaj naredite, če želite, da pride samo točno določen otrok in ne vseh petnajst?
- Eee, pol ga pač pokličem po priimki!

Hehehe, pa še malo muzike… take, za soboto… živo, živo…

Kal – ding, deng, dong