Arhiv: oktober, 2010
Čeprav se morda zdi, da dandanašnji ljudje vse povprek iščejo nek svoj prav, upravičeno ali ne, je vsekakor splošno dobro, da se to sliši, objavi ali pove. Pa naj vsak presodi, kaj je prav in kaj ne. Sam sem v zadnjih dneh naletel kar na nekaj stvari, ki so me blago rečeno zmotile. In da ne bo kakšne pomote… ne, nisem nek zagrenjen invalid, ki bi zaradi svoje težave iskal pravico kot kak hlapec Jernej, še manj pa hinavsko opletal z jezikom po širnem svetu. A si ne morem kaj, ko mi v glavi plešejo besede Cankarjevega Jerneja: ”Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!”
Pa pustimo to slovensko leposlovje, kajti časi danes niso nič kaj drugačni. Vsak si vse razlaga po svoje. In vsak po svoje to razlago zapoveduje in izvaja, čeravno je črno na belem zapisana v zakonu, kjer jo še tak debil lahko in mora razumeti. In sedaj se sprašujem in sprašujem vas: kdo tu pije in kdo plača? Kakor kaže, sem jaz bedak, ki nič ne pije a vse plača. In na koncu bom postal še nadloga, nebodigatreba, ki le cvili in joče, kot otrok, ki so mu ukradli priljubljeno igračko. Pa ne gre za igračko. Gre za izvajanje zakona. In če se ga moramo držati mi, navadna raja, potem se ga naj držijo tudi ”posvečeni”.
Za kaj pravzaprav gre? Kot invalid, ki vozi prirejen avtomobil (ročne komande) moram vsake toliko let opraviti zdravniški pregled. Že samo to dejanje mi je precej sporno, saj nisem bolan, pač pa poškodovan. Zaradi moje poškodbe mi ne peša um, tudi ne vid, niti sluh, še manj refleksi in mišice, ki so navkljub 43-im letom še vedno v dobri formi. In ta moja poškodba hrbtenice je že zdavnaj sanirana. A ker zakon veleva, da kljub temu opravim ta pregled, ker mi drugače ne bodo podaljšali vozniškega dovoljenja, ga pač opravim. In plačam. E, tukaj pa nastanejo težave. Ki jih do zdaj ni bilo. In ker nihče ni pogledal v zakone, kako in kaj je s tem, smo vsi pridno plačevali nekaj, kar nam ne bi bilo treba. Namreč, po 186. členu zakona o varnosti cestnega prometa, ki govori o stroških takšnega pregleda piše, da stroške pregleda plačajo imetniki sami, razen invalidov, ki vozijo izključno svojim zmožnostim prilagojena motorna vozila, katerih stroške kontrolnega zdravstvenega pregleda krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
In ker pač nisem gumpec, sem pred tem poklical ZZZS, kjer so mi dejali, da si ta člen natisnem na papir in ga pokažem gospodu doktorju, da mi pregleda slučajno ne bi zaračunal. Rečeno storjeno. Natisnem, pokažem in – plačam 35 EUR. Ker gospod doktor za kaj takšnega prvič sliši. Ne, da nisem, sem gumpec. Na kvadrat. V bistvu sem naivnež, ki verjame v zakone. In zdaj bom res postal hlapec Jernej, ki bo iskal svojo pravico. Ampak se bojim, da me bo le ta stala še veliko več evrov. In bogme veliko živcev. A kot je rekel hlapec Jernej: ”Ne gre za miloščino in za vbogajme, za pravico gre!”
Doktor in Cigan kupita sosednji parceli. Obe iste velikosti.
In začne doktor gradit hišo. Cigan nekaj časa gleda in začne graditi hišo še on. Popolnoma enako kot doktor. Doktor si omisli bazen in kmalu je isti bazen tudi na Ciganovi parceli. Pa doktor položi tlakovce in tudi Cigan položi tlakovce. Doktor si omisli kovano ograjo, čez dva dni so mojstri že pri Ciganu in izdelujejo ograjo…
Po šestih mesecih stojita v ulici dve popolnoma enaki hiši z identično urejeno okolico. Pa se doktor in Cigan srečata na ulici in vpraša doktor Cigana: ”Sosed, kaj mislite koliko sta vredni ti najini hiši, če bi jih zdaj prodala?” In mu Cigan odgovori: ”Tvoja 200.000, moja pa 300.000 evrov!” Doktor začudeno: ”Zakaj je pa vaša vredna več kot moja, če sta pa popolnoma identični?”
In pravi Cigan: ”Hja, to je že res, vendar imam jaz za soseda doktorja, ti pa Cigana.”
Dobro jutro Slovenija… in lep vikend.
Karavan Familia – amari familia
Imeli smo ga. Pred kratkim. V soboto 16.10.2010. Govorim seveda o nogometni tekmi Maribora in Olimpije, ki se je končala z najbolj nepriljubljenim rezultatom 0:0. Vsaj kar se gledalcev tiče seveda. Kaj sploh reči, ko pa mi ves čas po glavi roji ena sama beseda. Kaj roji, kipi kot vrela voda še ne zakuhane kave: K.U.R.A.C. Ali drugače povedano: Klavrn Učinek Razpuščenih Akterjev Cirkusa imenovanega – nogomet. In če je to, kar sem gledal v soboto nogomet, potem sem jaz filana paprika. Da ne govorim o tem kako sem se namučil, da sem si to revščino sploh lahko v živo ogledal. Za znoret in koga pretepst. Kot desert za pomiritev živčkov, ki so kot 1000W subwooferji »fercerali« po vsem telesu.
Pravzaprav sem navzven deloval zelo umirjeno in trezno in sem, če sem iskren, na trenutke presenečal samega sebe. Hmm, najbrž leta delajo svoje in me mati modrost vedno bolj stiska v svoj objem. Ker je bila tekma označena kot tekma visokega rizika, me niso spustili na stadion oz. na mesto, ki so ga posebej uredili za invalide. Baje zaradi varnosti. Zato se je organizator odločil, da nas stlači nekam na sektor G. Ja kje pa je zdaj to? Ko sem slišal »na stari tribuni« se mi je pred očmi v trenutku stemnilo.
Varnostniku razložim, da gor na staro tribuno ne morem sam, da tam ni urejenih stranišč za invalide in da ne mislim celo tekmo gledati moških riti pred seboj ter vdihovati vonjav podpohorske šmarnice (beri telesnih plinov), ki jih bodo naskrivaj spuščali oni pred mano. Pa nič. Varnostnik je neusmiljen: ukaz je ukaz, predvsem pa gre za vašo varnost. Varnost… pa kaj še! Medtem so mimo mene šle horde mladih in starih, pijanih in usranih, še par mamic in babic, tistih nekaj zakajenih pa sploh nima smisla omenjati. Pred pričetkom tekme so jih ducat že izgnali iz stadiona, pa na milostno prigovarjanje spet spustili nazaj. Ves čas pa budno pazili, da zraven teh ne bi slučajno ušel še jaz na svojem rumeno-črnem invalidskem vozičku.
Nič. Prižgem cigareto, tekma se je začela, in začnem tuhtati kako mi je priti na stadion. Prižgem drugo cigareto… hmmm, kaj če pa pokličem… In sem ga! Povem kakšna je situacija in ga vprašam, če lahko pokliče… Pa me vpraša: »misliš, da je on tudi na tekmi?« »Ziher stari, ki pa naj bi bil, če pa je derbi!« »Dobro, bom probo!« »Kaj probo, se pa sta te neka frenda!?« »Okej no, ga bom te zaj poklico!« »Hvala stari, pa kak bo, bo.« Ne mine pet minut, ko pride taisti varnostnik in reče: »vas bomo te kar tukaj spustili noter.« Vsaj ena zmaga ta večer. In to moja!!!
Maribor kljub remiju še vedno zaseda 1. mesto na lestvici, Olimpija ostaja na dnu, subwooferji so že zdavnaj ugasnili, G točka… pardon, G sektor se je že tudi prezračil, kar se filane paprike tiče – danes sem jo imel za kosilo. Pa dober tek vsem. Maribor – šampion.
Srbski film, posnet leta 2005, po knjižni predlogi Stevana Sremca za katerega velja, da je eden najbolj branih srbskih pisateljev 19. stoletja. Film pod režijsko taktirko starega mačka Zdravka Šotre in v produkciji bratov Bjelogrlić. V prid temu, da bo film dober, če že ne odličen je govorila igralska zasedba, ki je naravnost fantastična. In res. Nabrito resnična komedija nasmeji do solz. Z veliko odličnimi dovtipi, ki jih še dolgo zatem ”uporabljate” pri druženju s svojimi prijatelji.
Zgodba se dogaja v Nišu, konec 19. stoletja, v času ko so se južni srbski kraji osvobodili več stoletne turške okupacije. In ravno v tem času miru, svobode in optimizma se ugledni niški domačin Ivko odloči proslaviti Đurđevdan, svojo krstno slavo. Po večdnevnih pripravah, ki so potekale pod budnim očesom Keve, Ivkove žene, končno napoči slavljen dan. Tradicija pravi, da se na slavo ne vabi a tudi s slave ne podi. Traja pa tri dni.
Počasi se začne hiša polniti z uglednimi in manj uglednimi meščani, ko na Ivkovo slavo pridejo tudi njegovi trije najboljši prijatelji. Na daleč znani sanjač in lažnivec Kalča, Smuk, ki je ime dobil po svojih znanih pivskih podvigih in ”raddobrojem” Kurjak. Kalča in Smuk sta svojima ženama obljubila, da bodo na slavi le kakšno urico ali dve. Mhm… malo morgen. Omenjeni trojici, ki vztraja in vztraja, je, pije, poje, pa ponovno pije, pije in ogromno je ob podpori pijače… se pridruži Svetislav. Mladenič, ki se je v bistvu prikradel na slavo, potem ko se je zagledal v Mariolo, dekle, ki poslužuje goste. In za katerega nihče od prisotnih ni vedel kdo je in od kod je prišel, še manj pa kaj sploh tu dela. Vse skupaj se iz urice ali dveh, kot sta obljubila Kalča in Smuk, razpotegne na tri dni. Ivko medtem totalno ”popizdi”, žena se mu za ta čas odseli, situacijo pa poskuša rešiti župan mesta Niša, ki mu že skoraj uspe, ko se Kurjak spomni, da pa ima zdaj slavo on. Markov dan. Opa, sedaj se situacija spremeni iz temeljev. Cigani juriš.
Pa še ona – najskuplja 
Nikola Kojo s Cigani – nesanica
Sprašujem se, kaj je potrebno ali kaj se zgodi, da za nekaterimi ob smrti žalujemo bolj kot za drugimi. Ne mislim bližnjih sorodnikov ali prijateljev kateri so del našega vsakdanjega življenja. Mislim predvsem ljudi, ki prihajajo v naša življenja preko filma, športa, politike, glasbe… Kaj nam dajo takšnega, da nam je hudo pri srcu ko zapustijo ta svet. Da potočimo solze obupa, žalosti, jeze, ker se je zgodilo, kar bi se tako ali tako nekoč zgodilo. Se nehote postavimo v njihov položaj? Poskušamo razumeti bolečino njegovih bližnjih? Ali so nam preprosto dali nekaj v življenju, česar se ne zavemo preveč? Ali pač. Toda kaj? Ne zbujajo se z nami. Se ne igrajo ali ljubijo z nami. Niti ne gredo z nami na kavo, v kino ali se ga z nami pošteno nacedijo. Od njihovega uspeha in življenja nimamo praktično nič. Tudi niso edini pri tem s čim se ukvarjajo. A če po nesreči, zaradi bolezni ali že česa umrejo, za njimi žalujemo, nas stiska v grlu. Nas duši. In jokamo. Zdi se nam, da smo izgubili del sebe, dobrega prijatelja, vzornika. Niti ne idola. Nekaj več. Osebno sem imel v življenju dve takšni izkušnji. Pravzaprav tri. Prva je bila ob smrti Tita, vendar sem takrat bil še bolj kot ne otrok, čeprav ga kot človeka cenim še danes.
Drugič mi je stiskalo dušo in naredilo gromozanski ”knedl” v grlu ob smrti košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića, ki bi čez 2 dni praznoval svoj 46. rojstni dan. Zakaj sem ga imel rad? Je bilo krivo to, da smo vsi vedeli za njegove treninge in delo ko je bil še deček in je pred šolo prihajal še malo trenirat v prazno dvorano, popoldanske treninge pa zaključil, ko so vsi ostali že bili skoraj v postelji. Ali morda dejstvo, da je nekdaj skupno državo popeljal do naslova evropskih in svetovnih prvakov, bil dvakrat najboljši evropski igralec. Mogoče to, da so se mu čudili in ga oboževali sami Američani, ko je zaigral v ligi NBA v času ko tam ni igralo ne vem koliko neameričanov in celemu svetu pokazal, da tudi igralci iz Evrope lahko igrajo pomembno, tudi vodilno vlogo v tej ligi. Ali pa preprosto iz razloga, ker je bil kljub vsej svoji slavi preprost in skromen, ker je pomagal navadnim ljudem, ki jih ni niti poznal, ker je bil priljubljen pri tistih ki so vedeli kaj je košarka, pa tudi pri onih drugih, ki so se preprosto navduševali nad igrami tega karizmatičnega, predvsem pa po športnem obnašanju po-znanega človeka. Kakorkoli, ko je 07.06.1993 pri 29-ih letih umrl v prometni nesreči, sem jih jaz imel 26. Jokal sem kot otrok.
Če bi za Dražena lahko rekel, da mi je bil nekakšen vzornik, to za fanta, zaradi katerega sem po dolgem času v krču in obupu rekel: ”Pa ne on!”, sigurno ne velja. Toše Proeski! Hmm…, zakaj on? Kar nekaj let mlajši od mene a to zgleda ne igra nobene vloge pri cenjenju in predvsem spoštovanju človeka. Nekdo, ki v živo zapoje Zajdi, zajdi s toliko občutka in strasti, je človek z neverjetno energijo in predvsem ogromno dušo. Brez nje se te pesmi ne more niti zapeti. Moraš jo čutiti. In to energijo spontano prenesti na ljudi okrog sebe. To zmorejo le največji. In še nekaj zmorejo največji. Ne to, da te glasbeni kritiki proglasijo za pevca z angelskim glasom, pač pa pomagati pomoči potrebnim. To je Toše znal in hotel. Prirejal številne humanitarne koncerte, za katere je prejel humanitarno nagrado Matere Tereze, postal ambasador dobre volje in pomagal otrokom. Njegova pesem «This world», posneta leta 2004, je postala UNICEF-ova himna. Kot Dražen je tudi on bil kljub slavi preprost in skromen a z velikim, velikim srcem.
16. oktobra so minila tri leta od usodne prometne nesreče, ki nam je vzela tega srčnega fanta. Njemu in vsem ostalim
v spomin
Gadjo Dilo – scena s pokopališča
Pride Ciganka v Center za socialno delo, z njo pa nič manj kot petnajst otrok.
- Ojoj – vzklikne socialna delavka. Pa ja niso vsi vaši?
- So ja – odgovori Ciganka s tonom, ki je dal vedeti, da je že milijonkrat odgovorila na to vprašanje.
- Dobro no. Vas moram vse vpisati v knjigo. Povejte mi njihova imena. Pa začne Ciganka – to je moj najstarejši sin Saša, to pa moja najstarejša hči Saša. Pol je tu naslednja hči Saša, za njo pa se je rodil sin Saša… – Pa dobro no, kaj se te vsi po vrsti imenujejo Saša ali kaj – vpraša nejeverno socialna delavka.
- Ma ja, vete, to je fejst praktično – odgovarja Ciganka – na primer, ko jih kličem na kosilo, se samo zaderem Saša in priletijo fsi, pa recimo, če mi hoče kiri leteti na cesto, se spet zaderem Saša in bilokiri da je, se kuj fstavi. Vam rečem, to mi je bla ena bolših odločitef v živleji – fsem dati isto ime.
Socialna delavka malo razmisli o teh argumentih, naposled pa le previdno vpraša: Ok v redu, razumem, ampak povejte mi, kaj naredite, če želite, da pride samo točno določen otrok in ne vseh petnajst?
- Eee, pol ga pač pokličem po priimki!
Hehehe, pa še malo muzike… take, za soboto… živo, živo…
Kal – ding, deng, dong
Nalagam ...
ZaROMpotali so