Arhiv: maj, 2010
Ljudje v mestu stavkajo. Stavkovni odbor pripravi manjši oder, kjer ljudje govorijo o svojih problemih. Pride prvi možakar in pravi: Imam dva otroka, živim pa v enosobnem stanovanju. Ali je to prav? In mu ljudje odgovorijo: Ni pravvvvvv! Kako bi bilo prav – vpraša možak ljudi. – V dvosobnem!
Kmalu pride še drugi in podobno kot prvi pravi: Imam tri otroke in živim v dvosobnem stanovanju. Je to prav?
Ni pravvvvvv!
Kako je prav?
V trosobnem!
Pa se ojunači še Cigan Pišta in pravi: Imam deset otroki in živim v baraka. Je to prau?
Ni pravvvvv – kričijo ljudje.
Kak pa je prau?
V barakiiii!
Huh, nasmejali smo se, zdaj pa je čas, da še malo zarajamo. Ti v videu so me močno spomnili na eno drugo etno folk rock skupino – na irske The Pogues. Pa vas?
Terne Čhave – ajajaj
Ko sem zadnjič zapisal, kako sem skeptičen glede glasbenikov, ki niso Cigani in izvajajo cigansko glasbo, češ da niso zmožni igrati odlično cigansko glasbo, moram priznati, da kljub mojim dvomom obstajajo. Ne-ciganski izvajalci, ki jim duša preprosto poje cigansko. Eden takšnih je bil sigurno Stevo Teodosievski. Pokojni mož Esme Redžepove, ki ni bil Cigan. Bil je Makedonec. A Esma je vedno rekla: Res, da je bil Gadžo. Ampak Gadžo z veliko cigansko dušo.
In prav on je odkril Esmo, se z njo poročil in kasneje skupaj z njo spravil na glasbeno pot številne ”izgubljene” Cigančke. Vrnil jim je njihovo cigansko dušo in jih naučil igrati. Da lahko sami izrazijo vso energijo in lepoto, ki jo premore njihova človeška bit. Po načelu, če hočeš, da reven človek ne bo lačen en dan, mu daj ribo. Če pa hočeš, da ne bo prosjačil, kradel ali bil vedno lačen, ga nauči loviti ribe.
Kar se glasbe tiče, so Cigani odlični učenci. Treba je vedeti, da se njihova glasba skozi stoletja ni zapisovala. Prenašala se je po sluhu. Iz generacije v generacijo. In se po spominu in občutku prilagajala publiki. In, ko slišite Cigana igrati na violino, točno veste kaj nam violina ”govori”. Veste kdaj se iskreno veseli. In kdaj neutolažljivo joče.
V čem je velika skrivnost, ko brez kakršnegakoli razloga jočem ob igranju pesmi dželem, dželem? Skrivnost, ki zbudi moje emocije in zareže v mene močneje in globlje kot samurajski meč? Ne vem. A s svojo glasbo so me popolnoma očarali. Jap, življenje bi šlo naprej tudi brez nje. In svet bi obstajal še naprej. Vendar ne bi bil isti. Bila bi praznina.
Halgato – scena iz filma
V Pragi na Češkem se bo jutri, 29. maja 2010, končal že 12. svetovni festival Romov. Khamoro 2010, kot se festival imenuje, je letos podprlo združenje Slovo 21 iz Prage ter Delegacija Evropske komisije.
Začel se je 23. maja z izvedbo ciganske opere srbskega avtorja Zorana Tairovića ”Invisible Gipsy”. Glasba v operi je prav tako delo Tairovića. V njej je združil klasike Bacha in Dvořáka, ter jim dodal tradicionalne ciganske ritme.
Invisible Gipsy – Ana Sofrenović – dželem, dželem
Na samem festivalu so se predstavili številni izvajalci ciganske glasbe. Iz različnih držav Evrope. Med nastopajočimi so bili tudi Šukarji iz Slovenije, ki so še teden dni prej ogrevali Mariborčane, željne ciganskih ritmov.
Nekateri nastopajoči
Zaključek festivala bo potekal v Kongresnem centru, kjer naj bi na slavnostnem koncertu nastopilo sedem ciganskih bandov. Šukarji iz Slovenije, Blek Panters iz Srbije, Mahala Rai Banda iz Romunije, Orkestar Braka Kadrievi iz Makedonije, Romano Atmo iz Francije, Romano Stilo s Slovaške in Surmajovci iz Češke. Čaga zagotovljena. Me že ma, da bi šo 
.
No, pa še nekaj za vas. Da boste vedeli, kaj zamujate. Z menoj vred 
Mahala Rai Banda – kibori
Čeprav je teden šele prav pokukal izza ovinka, me že kar precej meče po bankinah. Ako želim preživeti do naslednjega tedna in mirno zapeljati v garažo, na hitro potrebujem nekaj… nekaj… ”žgečega”. Pa ne alkohola. Da ne bo pomote. Nekaj… mmmm… kar dviguje 
. Le Taraf de Haidouks. Iz filma Tonya Gatlifa – Latcho Drom. So kot viagra. Garantiiirano.
Pa dajmo…
Latcho Drom – Le Taraf de Haidouks
Če ste si prejšnji ponedeljek ogledali ponujeno povezavo skrivnostne osebe, o kateri je bilo govora, potem veste kdo je. Če strani niste obiskali, vam povem, da sem predstavil Charlie Chaplina. Presenečeni? Še bolj boste verjetno danes, ko vam bom predstavil Kralja. Glasbe in filma. No…sam sem že bil.
Za dečka na sliki je kraljica ciganske glasbe Esma Redžepova dejala: ”Bil je Cigan. Jaz to vem. Čeprav o tem ni nikdar govoril, je bil.” Kraljica že ve, kaj govori. Govoril pa je tudi Bob Dylan. Pravzaprav pel. V svoji pesmi, ki jo je napisal po srečanju z NJIM – Went to See the Gypsy. Tukaj je še dejstvo, da je leta 2008 završalo po vsem svetu. Revija ”Gypsy Roma Traveller History Month Magazine” je junija tega leta na svojih straneh objavila nekoliko znanih in predvsem znamenitih oseb, katere je ”bogatila” ciganska kri. Med njimi se je znašel tudi naš junak. Z dejstvom ali je na tem kaj resnice ali ne, se jaz ne bom ukvarjal. Naj le rečem, da so argumenti ZA precej trhli. Na moje veliko presenečenje, pa še bolj argumenti PROTI. Zanesljivega odgovora ni. Tako, kot malček na sliki ni nikoli dejal, da je Cigan, tega tudi nikdar ni zanikal. Ve pa se, da je oboževal kikirikijevo maslo in banane. In da so njemu v čast v ZDA leta 1993 izdali spominsko poštno znamko. Ki je, mimogrede, še danes med najbolj prodajanimi znamkami vseh časov. Vsaj v ZDA. Ter, da so ga tudi po smrti, 16.08.1977, srečali še kar nekajkrat. Sam bi dodal le star slovenski pregovor, ki pravi: kjer je dim, je tudi ogenj. In v primeru našega današnjega gosta oči od vsega tega dima že pošteno pečejo. Gasilcev pa od nikoder.
Bob Dylan – Went To See The Gypsy
P.S.
Ste že ugotovili za koga gre? Ne? Nič bat, naslednji ponedeljek boste že vedeli.
Hitrost časa in obilica dela dandanes kar nekoliko pretiravata. Človek več ne ve, kje se ga glava drži. In tako se zgodi, da mimogrede pozabi povedati, kar bi ”moral” že pred tednom dni. Ja, koncert Šukarjev prejšnji petek. Nisem ga prešprical. Ampak ni in ni bilo časa, da kaj o njem tudi napišem. Heh, tu smo si s Šukarji nekoliko podobni. Tudi oni so zamujali s svojim koncertom. A nihče jim tega ni vzel za zlo. Zakaj?
No, pa kar lepo po vrsti. Sam sem glede glasbenikov, ki izvajajo cigansko glasbo a niso Cigani vedno rahlo v dvomih. Podobno kot pri belcih, ki igrajo blues. Se mi zdi, da ni tistega momenta trpljenja. Žalosti. Patetike, ki bogati ti dve zvrsti glasbe. Pa sem še enkrat več v življenju podlegel stereotipom. Šukarji so profesionalci. Po drugi strani pa tudi zabavljači, ki so si po prvi pesmi na oder naročili pet pirov. In dve steklenici vode – za otroke.
Čeprav je recesija naredila svoje in je bila dvorana le na pol polna, se sami niso kaj preveč obremenjevali s tem. Pričarali so nam zvoke širne Rusije, note madžarskega čardaša, melodije Moldavije in Romunije, ter nas ”zažgali” s ”Cigani” Juge. Takrat se obiskovalci koncerta že zdavnaj niso več obremenjevali z znamenitim slovenskim stavkom – kaj bodo pa sosedi rekli. Eh, roke so hitele kvišku. Ženske zadnjice so migale levo in desno in samo sem čakal, da po zraku poleti še kak kozarec. A na mojo srečo, je bilo mojim kolesom prizanešeno.
Na koncu si nisem mogel kaj, da se ne bi z njimi še po ”gasilsko” slikal. Bravo mojstri in veliko uspeha ter občinstva na festivalu ”Khamoro” v Pragi.
Nalagam ...
ZaROMpotali so