Arhiv: 2010
Ljubezen je ena sama,
iskana med tisočerimi,
varljiva med zvestimi,
pijana, predana,
strastna in tiha,
igriva, minljiva a – neponovljiva.
Ljubezen je ena sama!
Khanci Dos – pala tute
Pride v vrtec Dedek Mraz s polno malho daril za malčke in vpraša:
- Kdo želi avtomobilček?
Ciganček Pištek hitro dvigne roko: Jaz, jaz, jaz!
- Kdo želi lego kocke?
Ciganček ponovno z roko v zrak in začne vpiti: Jaz bi jih imel. Jaz!
Seveda Dedka Mraza to kmalu razjezi, pa vpraša:
- Kdo želi s šibo po riti?
Pištek se hitro obrne k ostalim otrokom in pravi: Dajte ljudje, vzemite še vi kaj.
Za danes malo gipsycubanlatino ritmov…
Šaban Bajramović & Cubismo – geljan dade
Večkrat je predvsem ”frišnim” ljudem na vozičku (pa tudi mnogim ostalim, ki vozička ne potrebujejo), potrebno pokazati in dokazati, da se življenje ne konča tisti trenutek, ko ti usodo začne pisati neka višja sila iz vesolja. Pokazati, da se z vesoljem, predvsem pa sam s seboj lahko in moraš spopasti za dih jemajoče trenutke. In za družino. In prijatelje. In predvsem za svojo ranjeno dušo. Brez predaje novim zmagam naproti! Dobro, življenje pripelje naproti tudi nekaj “črnih lukenj” a v celoti “vesolje” vrača z veliko, polno malho dobrot. Z “vonjem in okusom po kiblflajšu” Če pri tem še ”nesramno” uživamo, je toliko lepše 
Zato vam danes, jutri in vse dni življenja želim veliko vsega pozitivnega. Dobre zabave, srčnega druženja, duhovite zafrkancije. Če ne za drugega, za naše zanamce. V prikaz in poduk, da lepa beseda lepo mesto najde. Pa dobrega prijatelja tudi. Dovolil si bom uporabiti besede velikega Mohamed Alija, ki je nekoč dejal, da razložiti prijateljstvo je nekaj najtežjega na svetu. Tega te ne učijo v šoli. Toda – če nisi spoznal pomena prijateljstva, se v življenju nisi naučil ničesar. Pa vesel božič vsem skupaj.
Ali ste že slišali za košarko na invalidskih vozičkih? Da? Pa ste si jo že kdaj ogledali? Po televiziji? No, s fanti iz naše ekipe smo se odločili, da jo predstavimo čim širšemu krogu ljudi. Zato bomo z novim letom ustvarili blog, ga poimenovali PARABASKET in se zeeeeelo trudili, da vas seznanimo s to atraktivno igro. Saj smo se trudili že doslej. Prirejali mednarodne turnirje, pa ulične turnirje trojk, vabili na oglede tekem po radiu in televiziji. A ker je v današnjem času tako zelo cool, da zadevo predstaviš tudi na spletu, bomo storili še ta korak.
Predstavili bomo igralce, malo starejše zgodovine tega adrenalinskega športa in predvsem aktualna dogajanja, ki jih bo v naslednjem letu kar precej. Upam, da bomo zmogli. Malo se šalim. Smo namreč zelo nabiti z kondicijo, kar nekoliko otroško razposajeni in vneti zagovorniki starega izreka: nič nas ne sme presenetiti. Bomo raje presenečali vas, se zelo veselili, če nas boste na blogu obiskali, pustili kak komentar in nas prišli vzpodbujat na kakšno našo tekmo. Do takrat pa veliki, športni pozdrav…
…in veseli, razposajeni Šukarji 
Šukar – Keme merav
Kar velikokrat je slišati, da filmov, ki bi se ukvarjali s tematiko o invalidih in invalidnosti ni veliko, zato sem pobrskal – veliko po spominu in malce po internetu. In prišel do ugotovitve, da je invalidska tematika kar nekako priljubljena pri filmskih ustvarjalcih1. Že od nekdaj. Precej verjetno iz razloga, ker prinašajo ti filmi nagrade. Leve, Medvede, Globuse, Palme, Oskarje…in ker so invalidi tudi med njimi. Skoraj ne mine filmski festival, da ne bi nagradili kakšen film z invalidsko tematiko ali igralca v vlogi invalida. Zgodi se celo, da na isti podelitvi omenjenih nagrad sodeluje več ”invalidskih” filmov. Sam se spomnim predvsem leta 1990 in podelitev Oskarjev kjer sta težek boj bila cerebralno paraliziran Irec s svojo levo nogo Daniel Day Lewis in oboževan paraplegik, rojen 4. julija, Tom Cruise. Slednjemu so rekli: več sreče prihodnjič.
Potem so se zgodila Prebujanja, nekaj je za Vonjalo po ženski, mogoče ob Klavirju, v trenutku, ko je mimo pritekel Forrest Gump, ki je mimogrede pozdravil Larryja Flinta in kljub Lomu valov ni bilo nič kaj več Sijaja. Nato je filmski svet spoznal Ellinga in ugotovil, da je Seanu Pennu v bistvu Ime Sam in se čudili Čudovitemu umu Raya Charlesa, ki kljub slepoti ni mogel mimo Punčke za milijon dolarjev. Spet ta je nekje slišala za tistega tetrašpanca z Morjem v njem in se nalezla njegovih želja. Hja, pa še Frido sem pozabil omeniti, ki je Govorila z njo, Plesalko v temi, katera se je bala da ji bo Gattaca vzela dušo, kot je možganska kap vzela urednika Elle in se je možak počutil ujet v Skafander, čeprav je bil v duši metulj. Amen.
Zgoraj naštetih 18 ”invalidskih” filmov je bilo nominiranih za skupno 76 Oskarjev. Osvojili so jih 25. Hura za invalide. Štajerci bi rekli ”kapa do podna”, ves ostali svet pa verjetno ”odlična proizvodnja”.
Ja, ja, muzika pa tudi že prihaja… in to turbo
Narcisa Moisa – Sukar san tigane mo
- morda nekoliko manj pri ex yugo in slovenskih – ? ↩
Moram priznati, da me hrvaški filmi zadnje čase pozitivno presenečajo. Dobre zgodbe, dobra režija, dobra igra. Še pred kratkim se je zdelo, da capljajo v senci srbskega, obremenjeni z Ranami, Lepimi vasmi, pa tudi z Nikogaršnjo zemljo, katerega so si zaradi režiserja hrvaškega rodu začeli kar na veliko prisvajati, a jim je le ta, na njihovo veliko presenečenje dejal, da je to bosanski film. In zdi se, da jim ni preostalo drugega kot da pošteno zavihajo rokave in se lotijo snemanja lastnih zgodb in prigod. Počasi a vztrajno je luč filmskega sveta zagledalo kar nekaj dobrih izdelkov. Maršal, Zadnja želja, Prijetna mrtva dekleta, Tu, Ta čudovita splitska noč, Kaj je moški brez brkov, Dva igralca s klopi, Pot lubenic, Živi in mrtvi, Ničiji sin, 72 dana…
Med naštete filme lahko prištejemo tudi film Armin1, ki je nastal po resnični zgodbi. Režiser filma, Ognjen Sviličić je namreč idejo za film Armin dobil pri snemanju filma Pot lubenic kjer je skrbel za izbiro igralcev. Na avdicijo za eno izmed vlog sta iz Bosne prišla tudi fant in njegov oče. Fant, Armin Omerović, je vlogo v filmu dobil, oba z očetom pa sta dobila film Armin. Očeta v filmu igra Emir Hadžihafisbegović, medtem ko sina “pravi” Armin Omerović, ki je za vlogo v filmu dejal: “To nisem jaz, sem povsem drugačen od fanta v filmu.”
“Kljub resničnemu ozadju pa ne gre za bosansko zgodbo” je povedal Emir Hadžihafisbegović. “Film navdušuje po vsem svetu prav zato, ker je to univerzalna zgodba o odnosu med očetom in sinom, ki bi jo lahko prenesli tako v Kuala Lumpur kot v Škofjo Loko.”
In koliko je resnice v univerzalnosti zgodbe, toliko je tudi moje navdušenje nad igro obeh glavnih igralcev. Brez odvečnih besed, predvsem pa z obrazno mimiko velemojstrsko prikažeta medsebojen odnos. Odnos prezahtevnoljubečega očeta in pubertetniškega sina, ki z avdicijo sicer ne uspeta a ponovno vzpostavita ljubečo vez očeta in sina. Vesta, da imata eden drugega in s tem – imata vse.
In srečen konec kar kliče po veseli glasbi…
Romani Rota – Báro drom szász
- iz leta 2007 ↩
Nalagam ...
ZaROMpotali so