- Falafli, ki čakajo na cvrtje )
Tako, za nami je še en El Clasico. Popolnoma v skladu s pričakovanji. Barcelona superiorna, Real pa v riti, kar se Madridčanom zadnje čase proti katalonskemu gigantu že kar prevečkrat dogaja. Človek dobi občutek, da jim to prav ugaja 
Kljub temu, da mi tako Barcelona kot Real nista ravno pri srcu, sem kar zadovoljen, da je ponovno zmagala Barca. Pa čeprav je po prvem polčasu zadišalo po… falafli. Hehe, prav ste prebrali. Ne flafla, falala, fifala, pa tudi ne fafala. In ne, beseda nima nikakršne povezave z nogometom. Ali seksom.
Falafli so ocvrte kroglice ali polpetki iz zmiksane čičerike in začimb, katerih vonjave so se med tekmo prikradle iz kuhinje. To je baje arabska jed, ob kateri se prileže pikantna omaka. Mmmmm. Do danes nisem imel pojma, da takšna jed s takšnim imenom sploh obstaja. Še jezik sem si skoraj zlomil ob izgovorjavi – fa-la-fel.
Hvala bogu za čudovito soprogo in njen kuharski entuziazem, ter za zavedanje, da gre ljubezen skozi želodec A na trenutke blaženosti pregrešnih okusov, ki se bodo mešali v ustih bom moral počakati do jutri. Do kosila. Za zdaj so falafli v surovem stanju. Čaka jih še cvrtje. Potem pa – dober tek, Slovenija! Mljaaask!
Pred dnevi se je na spletu pojavil napovednik za film ”Houston, We Have a Problem” (Houstom, imamo problem), ki je v trenutku napravil ”vihar” v vseh nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Samo v enem dnevu si je napovednik ogledalo več kot 200.000 ljudi. Prav zanimivo in zabavno je bilo prebirati ”strokovna” mnenja ljudi po forumih širom ex Jugoslavije. In seveda smo ex Jugoslovani, glede na vse napisano bili ponovno ”najjača nacija sveta”.
Če se sprašujete kdo je kriv za vso nastalo zmedo tega ”viharja”, vas verjetno ne bo presenetilo, da je to ista oseba, ki je že s svojim prvim kratkim filmom pred dvema letoma dvignila na noge skoraj celo Italijo s satiričnim filmom ”Trst je naš!”. Ja, gre za Žigo Virca, ki mu je pri tem filmskem projektu pomagal brat Boštjan. S skupnimi močmi sta se odločila razkriti največjo skrivnost hladne vojne.
Namreč, da sta Tito in Jugoslavija v času hladne vojne s pomočjo tajnih zapisov Hermana Potočnika razvijala svoj lasten vesoljski program v tajnem podzemnem centru z imenom ”Objekt 505” v znameniti bazi ”Željava” pri Bihaču. Leta 1961 je Tito program prodal ZDA in jim tako omogočil, da so v tekmi za osvajanje vesolja prehiteli takratno smrtno sovražnico ZSSR in prvi poleteli na Luno.
Juhuhu, potem pa naj nekdo še reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Kaj humor, Žiga in Boštjan sta dobesedno ”nategnila” cel Balkan in še pol sveta povrh…
Cigani 21. stoletja pravijo:
Obnašamo se ekološko. Zbiramo smeti in imamo elektriko iz obnovljivih virov
Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem? ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.
Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005 ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.
In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.
Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim
V nebesih se srečajo Nemec, Japonec in Cigan. Kmalu se med njimi razvije debata, na kakšen način so sploh umrli.
Prvi pove Nemec: Kupil sem novega BMW-a, sedemko, se zaletel v betonsko ograjo in umrl. Nato svojo zgodbo pove še Japonec: Kupil sem novega Nissana GTR, se zaletel v električni drog in umrl. Pa oba pogledata Cigana in ga vprašata: no, kako pa si ti prišel sem?
In odgovori Cigan: Hja, z ženo in deco smo prodali fse kaj smo meli in s totim gnarom kupli Fičeka… pol smo pa pocrkali od lakote.
Hehehe, verjamem, da je to ”štorija” polovice Slovencev. Samo da je avto, vse ostalo ne šteje…
Sončni zahod - Umag
Naj se čas ne meri s številom vdihov, ki jih boš naredil, temveč s trenutki, ki ti bodo dih jemali.
Aha dih jemajoče trenutke je potrebno izkoristiti. Si privoščiti njihovo čarobnost. Se jih naužiti, ko se dogaja. Ma ne… ne mislim na nič velikega in nič pretresljivega. A tudi tiste majhne, majceno micene trenutke je potrebno dobro zagrabiti in se z njimi pomaziliti. Zapreti oči in skorajda meditirati z nasmeškom na ustnicah, kajti lepi, dih jemajoči trenutki dandanes niso pravilo. Prej izjema. Velika. In še te izjeme ponavadi s supersonično hitrostjo spustimo mimo sebe, kot dirjajoč avto na avtocesti, ki nam nervozno meče dolge luči in zahteva, da se mu čim prej umaknemo. Pač že kam. Samo da nas ni pred njim. In tako se velikokrat, na žalost, obnašamo tudi do sebe. Se prehitevamo po levi in desni strani, drvimo, bežimo, hitimo. In velikokrat niti ne vemo kam. Kam, pri milem Bogu? Kam? Jah, otroci bi kaj hitro našli odgovor; v drekaham. In ne bi bili daleč od resnice. A če bi se vsaj za drobcen trenutek zaustavili, se umirili in svobodno zajeli globoko v pljuča čisti zrak, prisluhnili srcu in dovolili, da duša spregovori… ja, takrat bi nam ta trenutek s svojo čarobnostjo jemal dih. Zagotovo. In če mi porečete, da sem sanjač… bom sanjal naprej!
P.S.
Očaral me je Kras. Očarala okolica in kraji, skozi katere sva se z ženo vozila iz Umaga k prijateljici na obisk v Branik pri Novi Gorici. Čeprav majhni jesenski utrinki, so name delovali mogočno. Mistično. Čarobno. Dih jemajoče
Dutovlje
Kopriva
Križ
Štanjel
Nalagam ...
ZaROMpotali so