Ostal sem brez besed. Z veliko grenkobo v svojem srcu. Prizadet. In zelo, zelo žalosten. Kaj je to v ljudeh čudnega? Nesramnega in nevarnega? Užaliti, na najnizkotnejši način, da boli in skeli bolj kot da te kdo zabode z nožem, je kot kaže v tej prelepi deželici postalo nekaj vsakdanjega. Ponižati in ubiti z besedami, za katere veš, da povzročajo le hudo bolečino. Ki vračajo spomine na čas, ko so ljudje zaradi človeške zverinskosti izgubljali življenja. Ostali brez svojih najdražjih. Brata, sestre, sina, hčere, očeta, matere. Svojih ljubljenih.
”Nož, žica, Srebrenica”.
Tako so vzklikali ”moji ljubi Mariborčani” na rokometni tekmi med RK Maribor Branikom in RK Gradačcom iz Bosne. Predvsem mladci, njih deset, ki grozot vojne niso niti povohali. So bili še v plenicah. Morda bi jo morali, smrkavci nagnusni. Ne najdem besed s katerimi bi opisal sram, ki me preveva. Ni me sram, če kdo napiše, da mu Maribor ni všeč. Ker vem, da je lepo mesto. Ni me sram, ko nekdo napiše, da smo spalno mesto. Ker vem, da to ni točno tako, pa vseeno v redu – niti ni tako slabo, da ni prevelikega direndaja. Ni me sram, ko napišejo, da so Viole ponovno naredile pizdarijo. Ker vem, da gre za peščico huliganov, ki ne marajo svojega kluba tako kot velika večina navijačev, ki se ima za tiste prave Viole in ki z celim svojim življem navijajo za ta naš nogometni ponos. A sram me je, ko slišim, kako so navijali ti razvajeni, zafrustrirani adolescentni mariborski prdci. Sram me je pogledati v oči mojim dobrim prijateljem iz Bosne, ki so jim naboji in granate trgale ude in pred očmi pobijale njihove najdražje. Sram!
A kaj, ko moj sram verjetno pri vsem tem ne bo pomagal prav nič. Lahko le upam, da bosanski prijatelji ne bodo teh besed pripisali celotnemu mestu pod Pohorjem. Nas kolektivno obsodili. Čeprav bi si verjetno zaslužili. Saj so naši otroci na nek način naš odsev. Ne vem. Nisem dovolj pameten. Sem pa tako zelo žalosten.
A ni res že skrajni čas, da zaključimo divjaške izgrede na športnih prireditvah?! Da nas ne sramotijo, blatijo, ponižujejo. Vse tiste drugače misleče in čuteče. Ja čas je, da se te človeške kreature s športnih objektov za vedno odstrani. In če ne gre drugače – kaznuje z zaporom. Čeprav bi si izrečene besede zaslužile še kaj drugega kot le zapor. E moj Maribor…
- Falafli, ki čakajo na cvrtje )
Tako, za nami je še en El Clasico. Popolnoma v skladu s pričakovanji. Barcelona superiorna, Real pa v riti, kar se Madridčanom zadnje čase proti katalonskemu gigantu že kar prevečkrat dogaja. Človek dobi občutek, da jim to prav ugaja 
Kljub temu, da mi tako Barcelona kot Real nista ravno pri srcu, sem kar zadovoljen, da je ponovno zmagala Barca. Pa čeprav je po prvem polčasu zadišalo po… falafli. Hehe, prav ste prebrali. Ne flafla, falala, fifala, pa tudi ne fafala. In ne, beseda nima nikakršne povezave z nogometom. Ali seksom.
Falafli so ocvrte kroglice ali polpetki iz zmiksane čičerike in začimb, katerih vonjave so se med tekmo prikradle iz kuhinje. To je baje arabska jed, ob kateri se prileže pikantna omaka. Mmmmm. Do danes nisem imel pojma, da takšna jed s takšnim imenom sploh obstaja. Še jezik sem si skoraj zlomil ob izgovorjavi – fa-la-fel.
Hvala bogu za čudovito soprogo in njen kuharski entuziazem, ter za zavedanje, da gre ljubezen skozi želodec A na trenutke blaženosti pregrešnih okusov, ki se bodo mešali v ustih bom moral počakati do jutri. Do kosila. Za zdaj so falafli v surovem stanju. Čaka jih še cvrtje. Potem pa – dober tek, Slovenija! Mljaaask!
Pred dnevi se je na spletu pojavil napovednik za film ”Houston, We Have a Problem” (Houstom, imamo problem), ki je v trenutku napravil ”vihar” v vseh nekdanjih republikah bivše Jugoslavije. Samo v enem dnevu si je napovednik ogledalo več kot 200.000 ljudi. Prav zanimivo in zabavno je bilo prebirati ”strokovna” mnenja ljudi po forumih širom ex Jugoslavije. In seveda smo ex Jugoslovani, glede na vse napisano bili ponovno ”najjača nacija sveta”.
Če se sprašujete kdo je kriv za vso nastalo zmedo tega ”viharja”, vas verjetno ne bo presenetilo, da je to ista oseba, ki je že s svojim prvim kratkim filmom pred dvema letoma dvignila na noge skoraj celo Italijo s satiričnim filmom ”Trst je naš!”. Ja, gre za Žigo Virca, ki mu je pri tem filmskem projektu pomagal stric Boštjan. S skupnimi močmi sta se odločila razkriti največjo skrivnost hladne vojne.
Namreč, da sta Tito in Jugoslavija v času hladne vojne s pomočjo tajnih zapisov Hermana Potočnika razvijala svoj lasten vesoljski program v tajnem podzemnem centru z imenom ”Objekt 505” v znameniti bazi ”Željava” pri Bihaču. Leta 1961 je Tito program prodal ZDA in jim tako omogočil, da so v tekmi za osvajanje vesolja prehiteli takratno smrtno sovražnico ZSSR in prvi poleteli na Luno.
Juhuhu, potem pa naj nekdo še reče, da Slovenci nimamo smisla za humor. Kaj humor, Žiga in Boštjan sta dobesedno ”nategnila” cel Balkan in še pol sveta povrh…
Cigani 21. stoletja pravijo:
Obnašamo se ekološko. Zbiramo smeti in imamo elektriko iz obnovljivih virov
Ponavadi je tako, da se spravim k pisanju, ko me kje kaj ”zažuli do krvi” ali ko zaradi navdušenja kipim kot vrela voda in si ne morem kaj, da tega navdušenja ne bi delil s celim svetom. Tokrat sem par dni mirno prespal, nič takoj zapisal, navdušenje pa kar ne pojenja. Verjetno se že sprašujete – le zakaj?! Očaran sem. Vesel. Zelo, zelo dobre volje. Z nasmeškom na ustnicah. Vam povem? ”Kriv” je film. Pisma Sv. Nikolaju.
Ah, pa ja, boste zdaj verjetno nekateri dejali. Ja pa je. In pika. Pravzaprav klicaj. Saj je film svojevrsten presežek z ogromno pozitivne energije. Poljski film, igralci in denar ter slovenska režija in znanje. Dobitna kombinacija. In tisti, ki v Sloveniji režejo kruh slovenskim filmskim umetnikom se lahko le tolčejo po glavi, da pred leti niso podprli nadebudnega mladeniča iz Kranja, samouka režiserja Mitja Okorna, ki je ”za male pare” posnel najbolj gledan film leta 2005 ”Tu pa tam”. Tako, pa imajo. Prav jim je. Zdaj bi se lahko ponosno trkali po prsih in govorili kako znajo prepoznati talent. Žal ga niso.
In medtem, ko sami prisegajo predvsem na površno posnete socialne drame in kvazi komedije, fant posname najbolj gledan poljski film vseh časov. Prav ima Marcel Štefančič jr., ko pravi, da slovenska nacija že od rojstva filma čaka na takšen izdelek in da je le ta zaušnica slovenskemu filmu. Čeprav nisem privoščljiv človek upam, da odgovorne ta zaušnica vsaj malo peče. Toda, kaj bi o tem. Raje se bom prepustil veselim občutkom s katerimi me film ”hrani” že teden dni. Vsak kader posebej, vsak zaplet in razplet, vsak drobec emocij in humorja, ki ga je tako rahločutno in izvrstno začinil Okorn.
Vem, da so okusi različni ampak verjemite, da vam bo žal, če si filma ne boste ogledali. Definitivno. Dam za rundo, če se motim
Nalagam ...
ZaROMpotali so