Leta 1984 je v Mariboru svoja vrata odprla večnamenska športna Dvorana Tabor. Svet je prvič videl Terminatorja, Bojan Križaj pa je v imenu vseh športnikov prisegel na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu. Jure Franko je na istih igrah osvojil prvo zimsko medaljo za Jugoslavijo – srebrno, južnoafriški škof Desmond Tutu pa ”zlato”. Prejel je namreč Nobelovo nagrado za mir. Naravne smrti je umrl voditelj Sovjetske zveze Jurij Vladimirovič Andropov, medtem, ko indijska voditeljica Indira Gandhi ni imela te sreče. Nanjo je bil uspešno izvršen atentat. Tega leta se je rodilo skoraj pol nogometašev, ki danes igrajo za slovensko reprezentanco – Brečko, Handanović, Kirm, Dedić, Stevanović – pa tudi po svetu so luč sveta prvič zagledali sami zvezdniki današnjega nogometa – Carlos Tevez, Andres Iniesta, Arjen Robben, Bastian Schweinsteiger. Glasbeni hit poletja je bila Karma Chameleon v izvedbi Boy Georgea in Culture Cluba, jaz pa sem šel na svoj prvi koncert. In to ravno v našo lepo novo dvorano, ki je še vedno dišala ”po farbi”. Skupina ki je igrala, je v slabih desetih letih ustvarjanja že zdavnaj ujela ritem in se trudila, da ga ulovimo tudi mi. Čeprav smo pri svojih ‘’sladkih” 16-ih vsi mislili, da smo gospodarji Sveta, z ritmom Michaela Jacksona in polno ‘’skledo” adrenalina ter testosterona v riti, nas je pevec nastopajoče skupine, ki se nam je v tistem trenutku zdel zelooo star a je vseeno skakal po odru kot kobilica Flip iz risanke Čebelica Maja, dobesedno ”pomalical”. In ko danes že marsikaterega vrstnika slišim reči: ‘’stari moj, stari smo”, ta Makedonče Ciganče še vedno skače in prepeva in zažiga kot pred 35 leti, ko je začel svojo glasbeno pot. Bravo majstore. Zažigaj še naprej.
P.S.
Aja, pevec ki sem ga predstavil je današnji skriti gost ”Ciganske krvi”. Verjamem da ga vsi dobro poznate. Mislim da celo bolje kot prejšnjega gosta, svetovno znanega in cenjenega jazz kitarista Jean ”Django” Reinhardta. Jap, Cigani so že od nekdaj sinonim za dobro muziko. Nekako v stilu in stihu te prelepe misli: Življenje ni čakanje na konec nevihte… je pouk plesa v dežju. Mhh 
Ma kaj te jaz vem!? Ravnokar sem ves nasršen prišel iz mariborske Dvorane Tabor kjer so ta vikend slovenski košarkarji igrali zadnji pripravljalni turnir pred svetovnim prvenstvom v Istambulu. Pravzaprav v Carigradu. Kaj igrali, lomili so ga kot hudič, ki ga je pravkar ‘’srat” pritisnilo, pa brezglavo drvi na stranišče, da ne bi kaj v hlače izpustil. S to razliko, da so naši pubeci delovali, kot da jim je kaj v hlače ”vujšlo”. Ne, res. Kakšna igra je to? Ok, če so včeraj proti Rusom še nekako delovali, kot da obvladajo, je danes proti Srbiji in predvsem v petek proti Novi Zelandiji vse skupaj dišalo na ”nimajo pojma”. Eh, stokrat sem si že rekel, da me takšne stvari ne smejo iztiriti, da je fantom potrebno dati priložnost, da se izkažejo, pa tudi selektorju pustiti, da dela v miru brez novinarskega cirkusa okoli sebe. A ne gre.
”Se te nisn neki frdamani idijot, pa da mi fsak sere kak če. Ki so te totega Bečirovića dali za selektora. Pa kaj so fsi prfuknjeni. Okej Boki, okej Dragič, še mlajši Dragič je dobro špilo. Slokar se bori, Jagoda tudi, samo je že malo zmatran od totih let, Klobučar in Zupan tak – tak, Vidmar se še uči, Brezec je nerodn ko moja 96 let stara oma, Lakovič pa fse kaj dobrega v 36 minutah naredi v zadnjih štirih zjebe. In to glih fsakič. Hasan se mi zdi da je skos posran, Udrih… o njem sploh nea vem kaj naj rečem, Sani pa je isti ko Lakovič. Ko da sta jebena enojajčna dvojčka. Joj, kaj pa šele šut. Ko da jim je kaki škilavi roke fkup centriro. In s tem naj tam v Istambuli kaj naredimo? Se se nam bo celi svet smejo. Doma bi rajši fstali, krampe v roke vzeli, pa par rovof skopali. Bi blo več koristi.”
Besede mojega prijatelja Jocota, ki pa skoraj ”držijo vodo”. Ekipa ne funkcionira homogeno. Kot klapa. Včasih se res zdi kot, da se Memi na trenutke izgubi. In da niti slučajno pubeci ne igrajo ”za selektorja” kot takrat, ko jih je vodil Jure Zdovc. Takrat je bilo čutiti energijo. Ponos. Željo. Zdaj pa… Moti me tudi to… pravzaprav sem zaradi tega žalosten, da kljub svojemu velikemu potencialu tega nikdar ne izkoristimo do konca. Stare zamere se že predolgo vlečejo in razni lobiji že predolgo delujejo v škodo naše reprezentance. Verjetno bo tako tudi po tem svetovnem prvenstvu in samo upam lahko, da bo s tem enkrat konec. Tako malo kot nas je v naši državici (pa kljub temu delamo probleme veliki Rusiji, ki bo kmalu dobila kompleks ”Slovenija”), si ne moremo privoščiti, da ne bi igrali res vsi najboljši. Brata Lorbek, Beno Udrih, pa tudi svojeglavi Saša Vujačić in upokojeni Nesterović, da o poškodovanem Smodišu sploh ne izgubljam besed. Pa še kdo bi se našel. Škoda… škoda… škoda. Vse reprezentance bi lahko dobesedno ”nalomili”. Tudi Američane, pa naj se sliši še tako prevzetno. Ampak…
Hmmm, kljub vsemu bom čez slaba dva tedna iz vsega srca navijal in stiskal pesti za te naše fante. Za katere upam, da bodo dali vse od sebe in se junaško ter s srcem borili do zadnjega atoma moči. Takrat bom ponosen na njih. Tudi, če vse tekme izgubijo.
Pride Cigan v prodajalno s tekstilom, da ženi kupi modrc. A takoj nastane problem, ker se mu niti malo ne ”šajna” katero številko modrca nosi žena. Prijazna prodajalka mu poskuša pomagati:
- Kako velike pa ima vaša žena? Denimo kot melone? To bi bila petica.
Cigan odkima.
- Morda kot grejpfrut?
- Ne.
- Jabolka? Pomaranče? Limone?
Pa pravi Cigan: Ma pusti ti toto sadje! Veš mogoče kake uhe ma koker španjel?
Khkhkhkhkh… muzikaaaaa
Ciganska magija – verka kaluđerka
Večkrat sem že omenil kaj mi ciganska glasba pomeni in kako deluje na mene. Zakaj je temu tako še danes ne znam prav razložiti. A strast, dinamika, ritem, emocije, tudi improvizacija, ki se prepletajo v njihovih pesmih tvorijo čarobnost… čarovnijo trenutka, ki me ”zacumpra”. Trenutka, ko se zdi, da je enostavno vse namenjeno – samo meni. Ko bit dobi svoj smisel in enostavno znaš odgovoriti na vsa tista tisočera vprašanja, ki te mučijo in na katera v življenju tako nervozno in brezupno iščeš odgovore. In prisotna je sreča. Najvažnejši motiv ciganske kulture. Inspiracija njihovi duši za ustvarjanje. Prav sreča je ”kriva” za vsa njihova potovanja, potepanja po svetu in iskanju le te. Ter za upanje v boljši jutri. S tem pa je dala velik pečat njihovemu življenju in glasbi. Življenju, ki je čudna zgodba brez vrha in dna, brez začetka in konca. Pa vendar, če je umetnost ta, ki oplemeniti človeka, mu hrani ter odpira dušo in srce za lepoto in svobodo duha, potem je cigansko življenje in njihova glasba prava umetnost.
V prispevkih ”Iz domačega arhiva” bom poskušal predstaviti čim več ciganskih glasbenih izvajalcev ter izvajalcev ciganske glasbe. Predvsem teh katerih kasete, plošče in zgoščenke imam doma. Včasih pa si bom kaj ‘’sposodil” tudi na spletu. In s kom začeti? Bom kar z Žarkom Jovanovićem – Jagdino. ”Atejom” ciganske himne ”Dželem, dželem” in Ciganov Ivanovićev ter velikega virtuoza na balalajki. Rodil se je v Batajnici, predmestju Beograda, 26. decembra 1925. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v treh koncentracijskih taboriščih, kasneje pa se je pridružil NOB-u. V začetku 60-ih je odšel v Pariz, kjer je živel vse do svoje smrti, 26. marca 1985. Tam je tudi pokopan. V svojem življenju je posnel preko deset plošč, nastopal v mnogih svetovnih glasbenih centrih in na več kot tisoč koncertih. Privoščimo si pesmi z njegove vinilke iz leta 1970 ”Ciganski orkestar Žarka Jovanovića”
Pesmi so sposojene s strani ”Muzika balkana”
Jodljijuhej, upam, da bo šlo tako naprej. Po vsem videnem ni nikakršne panike, da se moja želja ne bi uresničila. In glede na prepolne tribune našega novega nogometnega stadiona, tudi želja prenekaterega Slovenca. Pravljica se nadaljuje. Slovenija ”šiba” naprej. Nič se ni za bat’. Mladi igralci trkajo na vrata. Me nič ne skrbi trenutna (ne)forma Korena in Novakovića. Še manj ‘’strokovni” pogledi ‘’strokovnjakov”, ki so pred tekmo ”šimfali” Keka, kako je ”že” lahko vpoklical v ekipo Iličića, pa Vršiča…in še bi se našlo. Enkrat za vselej si naj vsi ti kvazi ‘’selektorji” dobesedno zabijejo v glavo, da je Kek preprosto in enostavno – car. Na kvadrat.
Kakor so carji tudi vsi fantje, ki so še enkrat več pustili srce na igrišču. Čeprav je bila tekma le prijateljska, so ponovno ”trgali” do konca. Če ne gre enemu, mu pomagajo drugi. Veličina teh fantov in veličina Keka, ki jim je vcepil to miselnost ter iz prejšnjih let tako pogrešano zmagovalno mentaliteto, je vedno znova očitna. Seveda pa tudi veličina slovenskih navijačev. Samo želim si lahko, da bo enako tudi takrat, ko ”rožice” ne bodo tako zelo cvetele. Kajti šele v slabem se zrnje loči od plevela. Pravi navijač od navadnega pozerja. Porazi so sestavni del igre. Nihče ne zmaguje večno. A verjamem (čeprav se sliši evforično), da bo tudi takrat po stadionih odmevalo: kdor ne skače, ni Slovenc, hej, hej, hej… Sam bi dodal: pubeci in Kek – špilajte tak naprej!
Pa dajmo eno po domače
Langa – sunac
Glede na trenutno situacijo v Mariboru, predvsem zaradi NK Maribora, je nogomet v ”totem mojem mesti” še kar naprej tema pogovorov No.1. Zato en kratki-sladki na njihov račun.
Se pogovarjata dva mariborska Cigana:
- Ej stari, si ču, da pridejo Rolingstonsi v Maribor?
- Ne me jebat, Rolingstonsi? Ma saj je fseeno, ker jim bo Maribor itak 5 komadof zabiu!
Hehehehe, ta kratki-sladki je lepo ”požgečkal” in me dodobra nasmejal. In ko se smejim, se rad še z glasbo poveselim… Priznam, to sem zapisal bolj zaradi rime, ker ure so take, da mi ni ravno do plesa. Smejim se še pa vedno. Lep sobotni dan tudi vam.
Šaban Bajramović – bubamara
ZaROMpotali so